Mama je najprej ženska

0

Včeraj sem naletela na res dober intervju z dr. Veroniko Podgoršek; o njenem delu, o njenem mišljenju in izkušnjah in že s prvim stavkom, ki sem ga prebrala v izpostavljenem okvirčku, me je zadela `Še vedno pa pravim, da ženska ne more biti samo mama. Jaz moram biti v prvi vrsti zadovoljna kot partnerica, potem sem lahko kot starš, in tako nosim zadovoljstvo v sebi in ga širim navzven.`(vir) Takrat sem začela razmišljati. Razmišljati o tem, kako pričakujemo, da nam bodo partnerji vedno stali ob strani, da bodo razumeli naše muhe, našo slabo voljo in utrujenost, da bodo tolerantni do razvlečenih trenirk, dolgih ohlapnih pižam, malomarnih fig, nenaličenih obrazov, da jih ne bodo motili otroški izbljuvki in debele volnene nogavice. Kaj smo postale; mame ali ome?

Materinstvo nam ne daje nobene pravice, da smo površne in brezbrižne v odnosu do partnerja, da smo pretirano sproščene in premalo skrbne do sebe, da smo zadovoljen z minimalnimi posegi in da je urejanje izguba časa. Četudi smo na prvem mestu mame, četudi so otroci cel naš svet in je skrb zanje naše primarno opravilo, ne smemo pozabiti, da smo bile najprej partnerke, žene, ljubimke. Da je bil on tukaj, še preden ti je zrastel trebuh in je dete pustilo sledi na tvojem telesu, še preden so si te otroci v popolnosti prisvojili in preden si postala senca sebe, tiste mlade, energične, izzivalne, zapeljive, seksapilne, nagajive in urejene ženske, tiste s katero se je ure dolgo pogovarjal, s katero se je v restavraciji držal za roke in sta se lahko cele večere `mečkala`, tiste, ki ga je peljala visoko v gore in gledat sončni zahod na obali in je vedno govorila, da so meje samo v glavi. Se spomniš? Zdaj pa kuhaš, pereš, likaš, se pritožuješ nad neredom in utrujenostjo, si izčrpana in bleda, v restavraciji tekaš za otroki, hraniš z vsako roko enega, brišeš polito pijačo in razmazano omako ter na družinskih izletih nenehno pobiraš dudo, popravljaš kape, prepevaš otrokom in pozabljaš kdo si. Izgubljaš stik s sabo in z njim. Izgubljaš vajin odnos in vaju.

Oooo, kako zelo mi je to znano. Kako zelo resnično. Vse kar počnem, počnem za otroke, otroci to in ono, pa stanovanje to in ono, pa en kup opravil in spet otroci. Brez težav pozabim nase in če si vzamem čas zase, se počutim krivo. Pozabljam, kdo sem bila in kdo sem. Še vedno sem partnerka, žena. To sem bila že pred otrokoma in to sem še vedno. Mati in žena sta zame vlogi, ki stojita druga ob drugi, na prvem mestu. Če bi morala izbirati, katera je pomembnejša, bi se težko odločila, a bi vsekakor izbrala materinstvo, ker je to vez za vse življenje, ker sta otroka del mene. A vendarle ne smem pozabiti, da je on zaslužen, da sta tukaj, da ju lahko ljubim in razvajam, da se lahko razdajam. Z leti je postal tako samoumeven, da včasih kar pozabim, kako zelo pomemben je in da bi morala biti tudi do njega pozorna, vsaj pol toliko kot sem do otrok. In da bi morala biti pozorna do sebe.

Če si srečna, vesela in radostna mama, bodo takšni tudi tvoji otroci. Na otroke ne moreš prenesti nečesa, kar nisi, nečesa kar ne poznaš. To je podobno kot z znanjem, če ne obvladaš matematike, znanja zagotovo ne boš mogla predati svojim otrokom. In tako je z občutki, s čustvi, z duševnim stanjem. Otroci prejemajo, kar daješ. Utopično je misliti, da bodo oni srečni, če si ti živčna razvalina in da bo partner ves romantičen in ljubeč, če pa se zanj sploh ne zmeniš.

Potrebujem odmor, tedenske večere sama s sabo. Potrebujem dobro knjigo, dolg klepet s prijateljicami in bolj pogoste kvalitetne pogovore z možem, četudi v tišini. Potrebujeva kakšen večer na vsakih nekaj mesecev samo za naju; v kinu ali na večerji, kot včasih. In obljubim, da se bom bolj potrudila. Da bom večkrat oblekla tisti čipkasti komplet perila in se lepo uredila za moža. Najina vez je še vedno osnova na kateri temelji naše družinsko življenje. Če ne bova midva povezana in ljubeča drug do drugega, če ne bova midva zadovoljna sama s sabo, drug z drugim in z najino zvezo, če ne bova srečna, tudi otroka ne bosta, ne glede na to, kaj vse bosta dobila ali imela. Družinsko življenje se začne pri očetu in mami, pri partnerjih oziroma zakoncih, tam, kjer se je vse dejansko tudi začelo, še preden so se rodili otroci.

Seksi, divja, razigrana. Neka druga mama. Tista, ki je otroci ne poznajo. Tista, ki je samo za moževe oči. Ljubimka. Vsaka od nas je lahko vsake toliko prav takšna kot je bila včasih. Zaradi sebe in zaradi njega. Nič v zvezi ni samoumevno, tudi spolnost ne, ker brez truda, vznemirjenja in presenečenj, vsaka stvar sčasoma postane dolgočasna. Vsak dan bi se morali zapeljevati, vsak dan bi moral biti zmenek in vsaka noč nova avantura. Seksi mama = SEKSI za moža, MAMA za otroke. 😉

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj