Grem po otroka v vrtec. Vedno najprej po Rio in nato greva skupaj po Noeta. Zadnja dva tedna mi ne dovoli, da jaz odprem vrata igralnice in ga pokličem, namesto tega moram stati dva metra zadaj, vse to, pa točno tako kot sicer jaz, naredi ona. Odpre vrata, reče `Zdravo` in pokliče `Noe!`. Mali priteče, ona ga močno objame, nekaj sekund se stiskata, potem reče `Reči lepo pa-pa`, malček pomaha, zapre vrata (vmes jaz komaj uspem pozdraviti in odzdraviti), Noe odhiti do omarce po dudo, Ria pa mu medtem pripravi teniske in jakno, nato mu sezuje copate in ga skuša še obuti, ko ji ne gre, me končno pokliče na pomoč ali pa se jaz vmešam takoj, ko se začne garderoba polniti in je potrebno narediti prostor še za druge otroke. Noe steče naprej in ona za njim, nenehno mu prigovarja, ga opozarja naj ne teka prehitro, da ne bo padel, se z njim pogovarja in ga boža. Tako pozorna je, prijazna, čuteča, tako skrbna in ljubeča, posveča mu vso pozornost in se do njega obnaša kot mala mamica. Opazujem ju in se čudim. Tako velika sta že. Moja malčka, ki sta bila še včeraj dojenčka, sta kar naenkrat izoblikovani osebi in ko ju gledam, vidim v njiju odsev sebe in moža. Najine geste, najine besede, najin način razlaganja, najino obnašanje, vse to se zrcali na njiju.
Kolikokrat se skregata in se ob večerih iz kopalnice sliši samo glasno kričanje, jokanje in prerekanje. Grebeta se za igrače, se prerivata, si skačeta v lase. Vsak objem zelo hitro preraste v lasanje in ruvanje in vsak poljubček v ugriz. Enkrat se hlastno stiskata in drugič mečeta igrače drug v drugega. Razmišljam, kolikokrat me spravita na rob s svojim kričanjem in neposlušnostjo, kolikokrat izčrpata moje potrpljenje in prestopita mejo, kolikokrat rabim odmor od kaosa, ki ga zganjata, pa se ne morem spomniti niti ene situacije, čeprav vem, da je prav zagotovo bila še včeraj ena takšna in se tudi sicer velikokrat pripetijo, a to so stvari na katere v sekundi pozabim. Takoj, ko se stisneta k meni, ko sedeta na moje krilo, ko se privijeta v objem, ko me nedolžno in opravičujoče pogledata in se spet lepo igrata, je pozabljeno. In naj se še tako trudim priklicati v spomin vsaj eno situacijo zadnjega tedna, ko sta šla predaleč, je ne najdem. Nikakor.
Kar naprej pa se mi v glavi vrti večerni prizor, ko Ria pred spanjem vedno stopi k spečemu bratcu, ga nežno poboža, poljubčka in doda `Lepe sanje ti želim`, se obrne k meni in reče `Res je tako sladki, kajne? Zelo je sladki. Bratec moj.` Takrat sem najsrečnejša mama na svetu in zavem se, da četudi velikokrat ne poslušata, četudi se mi včasih zdi, da sta drug drugemu bolj v napoto kot oporo, četudi včasih drug drugega za sekundo tudi videti ne moreta ali sta zelo jezna, se imata neizmerno rada, ne moreta drug brez drugega in se vedno, kadar sta ločena, zelo pogrešata. Ria ima bratca vedno v mislih in on se je vedno nadvse razveseli. Tako iskrena sta, tako pristna in ljubeča. Ne glede na to, kolikokrat in kako močno se sporečeta, kolikokrat se stepeta, kam vse letijo igrače in kje vse pristanejo, se obožujeta in ta odnos, sestrsko-bratska ljubezen, navezanost sorojencev, njuna globoka vez, njuna brezmejna predanost me vsakič znova navdušuje in navdihuje. Samo njen je in ona je samo njegova. Drug z drugim včasih težko shajata, a drug brez drugega ne moreta (mislim, da imata tudi to po naju). V avtu se držita za roke, ona ga bodri, ko samostojno stopa po stopnicah, mu prigovarja, ko želi doseči igračo pospravljeno na visoki polici in ga brani, ko naredi lumparijo ali mora zaradi razgrajanja predčasno iz banje. Postavi se zanj, namesto njega obljubi, da tega ne bo več počel in ga potem kakšnih desetkrat vpraša `Ne boš več, kajne Noe? Povej, da ne boš. Ne boš več? Ne, ne. Ne boš več.` Vedno je ob njem, takoj pove, če se mu je kaj zgodilo, pokliče, koga od odraslih, če potrebuje pomoč in ga ščiti. Ker je samo njen bratec.
In on? Ta mali zaenkrat še nima pojma, kakšno srečo ima, da ima takšno veliko sestro. Vedno bo zanjo prvi in vedno ga bo ščitila, on pa zna to zelo dobro ceniti. Tako zelo iskreno jo ima rad in prav v vsem ji sledi, ponavlja njene gibe, oponaša njene napake, se smeji njenim `fintam`. In potem se (pre)močno stisne k njej in z objemom izlije vso ljubezen, ki jo premore njegov droben srček. Včasih se potuhnjeno pritaji k njej ali se na pol skrivaj vsede k njej in upa, da ga ne bo nagnala, včasih hoče listati, kakšno knjigo, ki jo bere in trepeta ali mu bo rekla da ne sme, včasih ji nagaja, a večino časa želi samo biti z njo. S svojo veliko sestro.
Tako popolna sta. Par brez primere, pravi duet. Kot Bonny in Clyde, kot Turner in Hutch. Otroci potrebujejo sorojence, otroci potrebujejo družbo in vrstnike, ki jim odpirajo nova vrata, ki jim pomagajo odkrivati nove dimenzije in ki jih dopolnjujejo v vsem kar oni niso ali ne želijo biti, kar ne zmorejo ali nočejo narediti. Ko je bila Ria še edinka, sem bila prepričana, da nikoli ne bom mogla ljubiti bolj, da je moja sreča dosegla vrh, a šele sedaj vidim, da se lahko vsak dan znova zaljubiš, da lahko vsak dan bolj ljubiš in da sreča z otroki raste še hitreje kot oni sami. Opazujem ju in se topim, dobesedno in ko je neznosno in Noe v rokah drži šop zlatorumenih las in Ria glasno kriči, vem, da je to samo prehodno, da je njuna ljubezen močnejša od prepirov in da je njuna bratsko-sestrska vez globlja od površinskih ran. Vem, da je bratec najlepše darilo, ki sva ga lahko dala Rii in imeti možnost odraščati v dvoje je izkušnja, ki te izoblikuje v drugačnega človeka, vsekakor pa tudi težja naloga za starša, ki sta velikokrat namesto mama in ata sodnika, ki zaslišujeta, umirjata in tolažita ter se predvsem radostita v neponovljivih trenutkih otroške ljubezni, sreče in igrivosti.
Ni se zmotil, kdor je dejal, da otrok, ki ima sorojenca ne potrebuje nobene igrače, saj bo njegovo življenje vsak dan polno pustolovščin in preizkušenj. Igrače so ponavadi predmet spora, kadar pa sta samo ona dva, drug z drugim, sta najbolj srečna otroka na svetu in midva najbolj ponosna starša pod soncem. Nista popolna in marsikdo bi na njiju našel tisoč napak, nešteto pomanjkljivosti v njunem vedenju in bi ju brez težav primerjal s katerimkoli bolj popolnim otrokom, ki se lepše vede, bolj mirno sedi, bolj tiho govori, se več igra, bolj pridno je, manj skače, več spi, boljše govori, ne skače v besedo in je bolj poslušen, a sta zame vednarle popolna. V vsej svoji nepopolnosti sta zame najbolj popolni bitji pod soncem. In vsaka mama ima popolne otroke, ne glede na njihove pomanjkljivosti, primanjkljaje, napake. Popolne jih dela ljubezen, ki jo čutimo do njih in mesto, ki ga zasedajo v našem življenju. Ne glede na vse, bodo za nas vedno popolni. Siddharta bi rekla `Vsakemu se rodi najlepši otrok…`, jaz bi jih dopolnila `Vsakemu se rodi popoln otrok…`
