Danes se mi je v pogovoru s prijateljico kar sam izpostavil problem dvomljivih in prestrašenih mam. Ko sem prvič rodila, nisem imela nobene prijateljice, ki bi bila mamica, tako mi nihče ni postavljal vprašanj, ki bi v meni vzbujala dvome in strah in se nisem obremenjevala s stvarmi, ki niso pomembne in ki so popolna izguba časa. Ko sem rodila drugič, sem bila že `stara mačka`, `veteranka`; točno sem vedela kako in kaj in prav nihče me ni mogel speljati na led. Niti slučajno se nisem utrujala z nepomembnimi vprašanji in si razbijala glave z dilemami, ki tega niso vredne, saj poleg dveh malčkov konec koncev tudi časa nisem imela.
Od tedaj sta minili dve leti, meni pa se zdi, da mame vsako leto bolj komplicirajo, pravzaprav vsak mesec. Tako kot se spreminjajo smernice in priporočila strokovnjakov, tako se spreminjajo mame in tako kot pada meja za nosečniško sladkorno (bolezen), tako pada samozavest in odločnost mater. Prav vsaka stvar, ki se nanaša na materinstvo je postala tabu tema in nekatere matere znajo iz nič narediti katastrofo; samo zato, ker mislijo da so najbolj pametne, ker mislijo, da bodo tako izpadle bolj skrbne in ljubeče, ker želijo svoje otroke vzgajati po smernicah in ker je še najboljše velikokrat premalo dobro. Ja, vem, vsaka mati ima svoje otroke najraje in jim želi le najboljše, a zdrave pameti zaradi tega vsekakor ne smemo izgubiti.
Probaj v družbi mladih mamic, takšnih z dojenčki, načeti temo o cepljenju, uvajanju goste hrane, dojenju, uspavanju, motoričnem razvoju otroka, kar naenkrat boš najslabša in najbolj nesposobna mama v skupini in si boš še cel dan razbijala glavo, kaj si naredila narobe. Nedolžna objava žemlje v roki osemmesečnika lahko sproži splošno katastrofo in priznanje, da včasih potrebuješ uro zase bo dokaz, da sploh ne maraš svojega otroka in je materinstvo zate naporno. Si lahko predstavljate?
- Če otroka cepiš, ogrožaš njegovo zdravje in življenje, namerno povzročaš možnosti okvare zdravja, svojega otroka po nepotrebnem izpostavljaš nevarnostim, si neosveščena in ga polniš s strupi. Če ga ne cepiš, ogrožaš druge otroke, si brezbrižna, družbeno nezavedna in povzročaš splošno nevarnost ter dopuščaš možnost, da bo otrok zbolel za otroškimi boleznimi in jih prenesel na druge otroke.
- Če kupuješ navadno sadje in zelenjavo, zastrupljaš svojega otroka in bo to drastično vplivalo na njegovo zdravje in razvoj. Če kupuješ bio in eko razsipavaš z denarjem in še vedno ne veš, če si kupila kvalitetno hrano ali zgolj etiketo.
- Če dojiš, vežeš otroka nase in ga preveč razvajaš, omejuješ sebe in pretiravaš, saj mu čaj in voda ne bosta naredila nič hudega. Če ne dojiš, odteguješ otroku neprecenljiv vir vitaminov in mineralov in posledično ogrožaš njegov imunski sistem, zapostavljaš čustveno vez matere z otrokom in prehitro ogrožaš navezanost otroka na mater.
- Če imate v stanovanju psa ali mačko, povzročaš nevarnost, da bo napadel otroka, da bo otrok dobil alergijo na dlako ali staknil kakšno nezaželjeno bakterijo. Če domače živali nimate, otroku ne dopuščaš možnosti bivanja v harmoniji z živaljo in mu odteguješ stik z drugimi živimi bitji.
- Če uporabljaš pralne plenice pretiravaš in si preveč skrbna ter razvajaš otrokovo kožo, delaš si nepotrebno delo in otroka navajaš na nepotrebno udobje. Če uporabljaš plenice za enkratno uporabo dopuščaš možnost, da dobi vnetje ali da se mu pojavi rdečica in celo, da morda nekoč ne bo mogel imeti otrok.
- Če pred otrokom kričiš, mu povzročaš občutek tesnobnosti, nesamozavesti in ogroženosti in nepotrebne travme, ki bodo prišle na dan šele čez nekaj let. Če se pred njim in nanj nikoli ne skregaš, če ne pozna prepira, se ne bo navadil pravilno reagirati, ne bo se znal spopadati s preizkušnjami in nesoglasji, ne bo znal reševati težav in čustveno reagirati nanje.
- Če otroka preveč nosiš, crkljaš in poljubljaš bo razvajen, neutrjen in pomehkužen, ne bo se znal samostojno urediti, zaspati in morebiti celo živeti. Če ga ne stisneš in objameš dostikrat, če mu ne daš poljubčka desetkrat na dan, če mu ne bereš pravljic in se ne stiskaš z njim v postelji pa si hladna, brezbrižna in nedostopna mama, ki svojemu otroku ne izkazuju ljubezni, kar bo povzročilo čustveno otopelost in nižjo socialno inteligenco.
- Če ga zaščitiš pred padcem in opozoriš pred nevarnostjo, če ga primeš za roko, kadar hodi po ozki brvi in mu popihaš rano ali ga dvigneš, kadar pade, ga ščitiš pred nevarnostjo in bo zaradi tega premalo samostojen, samozavesten, odgovoren in odporen ter bo v družbi veljal za jokavčka. Če mu dovoliš, da sam raziskuje, da preizkuša meje svojih sposobnosti, da se uči iz lastnih napak, da pada in vstaja, da se poškoduje in da kdaj joče, si neodgovorna, premalo skrbna in brezbrižna mama, ki svojemu otroku preveč dovoli in ga ne zna pripraviti na nevarnosti, ki ga čakajo v življenju.
Skrajnosti so postale zastrašujoče. Ali črno ali belo (kot trenutni trendi) in le redko kaj vmes. Ali si dobra ali slaba mama; nihče pa nate ne gleda kot na mamo, ki se trudi po svojih najboljših močeh. Kdo bi si mislil, da bodo v materinstvu zavladali `trendi`; da bo (ne)cepiti postalo aktualno, da bo bio in eko moderno, da bo crkljanje zastarelo in da bo dojenje početje, ki bo matere navdajalo s strahom in obupom. Stvari, o katerih se včasih ni govorilo, so postale teme raziskav in analiz in vse kar je bilo včasih normalno, je sedaj preslabo in zastarelo.
Celo v materinstvu so se pojavili `trendseterji` in cele gruče mamic, ki jim sledijo. Kar ima ona, bom imela tudi jaz. Kar počne ona, bom počela tudi jaz. Pogrešam čase, ko so mame razmišljale s svojo glavo, ko so bolj kot raziskavam zaupale svojemu občutku in ko so bolj kot nasvete strokovnjakov poslušale potrebe svojih otrok. Straši me, da smo postale tako vodljive in nesamostojne in da raje sledimo trednom kot zdravi pameti in izkušnjam. Sploh nočem vedeti, kako bo, ko bodo imeli naši otroci otroke… In sploh nočem vedeti, v kakšne osebe bodo zrastli naši otroci, če je bolj pomembno kaj nesejo v usta, kakšen je njihov stik z živalmi, kakšne plenice nosijo in kdaj in kako padejo, kot to, koliko časa preživimo z njimi in kaj počnemo, kako jih seznanjamo z življenjem, kakšne osebe bodo postali in kako bodo živeli.
