`Hit the Road Jack`

0

Sama sedim v avtu in se vozim proti Avstriji. Ne spomnim se, da bi šla kdaj sama na nakupovalni izlet v Avstrijo, prav res ne. Pred nekaj leti so bili to skupinski izleti, nedavno potepanja v dvoje, danes pa sem bila v avtu sama. Le jaz in glas Tanje Kocman na radiu.

Vedno me je bilo strah samote, tišine, lastnih misli. Čeprav kar naprej veliko razmišljam, se pri tem običajno zelo omejujem in trudim, da ne odplavam v misli, ki bolijo, ki ranijo, ki odpirajo oči. Zase rada rečem, da sem dinamičen, nemiren človek, da potrebujem nenehno dogajanje, da me počitek dolgočasi in da lenarjenje ni zame. Seveda ne, če pa se ne znam umiriti, če si ne dovolim dihati, če si ne dovolim ustaviti se in se zazreti vase. Lažje mi je, če kar naprej nekaj počnem, ker je s tem moj fokus preusmerjen na druge stvari, na stvarne, na oprijemljive; tako nimam časa za razmišljanje, za poglabljanje, za premlevanje. Moja nemirnost je posledica notranjega neravnovesja in bojev, ki jih bijem sama s sabo.

Nedavno pa so se zadeve spremenile. Ne morem celo življenje plavati v `coni udobja`in se zalagati z obveznostmi, da bi zbežala pred sabo in svojimi mislimi. In tako mi danes ni bilo niti malo neudobno, neprijetno ali samotno, ko sem se sama vozila proti Avstriji. Sama sebi sem bila dovolj in imela sem čas, da dam mislim prosto pot, da se sama sebi odprem in pogledam vase. Prav prileglo se je biti sama, brez nepotrebnih besed, brez neprijetnega občutka tišine. Tako mirno in sproščeno sem postopala po trgovinah, vzela sem si čas, prečesala sem vsak kotiček; ne samo trgovin, ampak tudi svojih misli. Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje tako pomirjena in umirjena, tako zadovoljna. Občutek, ko samo hodiš in se na nikogar ne oziraš, ko ti ni mar za mnenje drugih in si samo TI.

Ves čas se trudimo biti družabni, prijazni, ustrežljivi, komunikativni. Če sem sama, še ne pomeni, da sem tudi osamljena ali da je moje življenje samotno, včasih se samo prileže kak dan, ko ne rabim dajati mnenja, razlagati o stvareh, ki se mi dogajajo, ko ne rabim diplomatsko odgovarjati in se nenehno ozirati čez ramo. Začela sem raziskovati stvari, ki so mi bile še nedavno povsem neznane in oddaljene, področja, ki so me nekoč navdajala s strahom in začudenjem, zdaj pa čutim, da to postaja del mene.

Pravijo, da če želiš spremeniti ljudi okrog sebe, moraš najprej spremeniti sebe. Bo že držalo. Kot tudi to, da nikoli ne more biti tako dobro, da ne bi moglo biti boljše oziroma tako slabo, da ne bi moglo biti slabše. Vsak se sam odloči po kateri poti bo šel, kako bo gledal na svoje življenje in kaj bo iz njega naredil.

Najdite svojo pot!

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj