O tej temi sem želela pisati že večkrat, pa enostavno ni bilo pravega trenutka. Nekateri v posmrtno življenje duš, v `reading`, v sposobnosti medijev in življenje v onostranstvu verjamete, večina vas najbrž ne, a vas niti nimam namena prepričevati v nasprotno, temveč z vami zgolj deliti svoje osebne izkušnje, ki bodo morda koga opogumile, da poišče odgovore na vprašanja, da se sooči s preteklostjo in gre naprej neobremenjen in pomirjen.
V življenju se nenehno srečujemo z izgubo – veliko vas je, ki ste izgubili svoje otroke, tudi nerojene, še več vas je takšnih, ki ste izgubili svoje bližnje – partnerje, starše, prijatelje, sorodnike, ljudi, ki so vam bili blizu in dragi. Velikokrat si želimo zavrteti čas nazaj, jih samo še enkrat objeti, samo še enkrat povedati, da jih imamo radi, samo še enkrat stistniti dlan in jim pogledati v oči, včasih se nimamo časa posloviti, včasih se poslovimo drugače, kot bi želeli, vselej pa nas mučijo vprašanja `zakaj, kako, čemu, kaj če, kaj bi bilo`. Tisti občutek, ko nekdo umre, ti pa nisi storil vse kar bi lahko ali pa imaš občutek da nisi ali da niso drugi, ko se sprašuješ ali bi lahko preprečil. To so vprašanja, ki nas ubijajo, tako psihično in fizično in v življenju pride čas, ko se odločimo poiskati odgovore nanje.
Doma smo več sezon redno spremljali oddajo Medij z Long Island-a s Tereso Caputo in glede na to, da so se nam dogajale številne zanimive stvari, smo ves čas govorili, kako super bi bilo, če bi nekdo tak obstajal tudi pri nas. Naj dodam, da smo doživeli že precej izgub, zato je bilo vprašanj in dvomov veliko, pa tudi veliko nenavadnih stvari se je dogajalo. Prižigale so se luči, televizija, ustavljale so se električne naprave, ura nikakor ni pravilno delala, kljub temu, da je bila nova in je bila menjana baterija, glasbeni stolp je prišel s popravila in je bil po dveh dneh spet pokvarjen in še veliko drugih stvari. Čutili smo, da so z nami, a nismo imeli odgovorov. Čisto po naključju sem nato naletela na Urško Puš; mnogi jo morda že poznate, nekateri menite, da so njene sposobnosti neresnične, a lahko zatrdim, da kdorkoli se udeleži `readinga` pri njej odide domov presenečen, pomirjen in predvsem konkretno objokan. V eni uri dobiš odgovore, ki si jih prej iskal mesece, leta ali desetletja.
Kako poteka `reading` pri njej, kaj se pravzaprav dogaja? Da se naročite na seanso potrebujete samo ime in telefonsko številko, nobenega priimka, nobenih osebnih podatkov in nič ji ne poveste o ljudeh, ki ste jih izgubili, saj duše vse povedo same. Čakalna doba je približno 7 mesecev, seansa traja eno uro in lahko jo snemate s telefonom ali diktafonom, da jo lahko kasneje tudi večkrat poslušate. Urška vas nič ne vpraša in nič ne vrta, samo pove, kako zadeva poteka, na kak način vzpostavi stik z umrlimi, kako prejema informacije in vam jih začne predajati; vse od tega kako je oseba umrla, zakaj, kakšna je bila, kaj je počela, do tega ali je trpela, kako je odšla, s kom je v onostranstvu, do tega kaj ve o vašem sedanjem življenju, kakšno je njeno mnenje, velikokrat povedo tudi kaj o prihodnosti, zelo rade se poigravajo s številkami, datumi, včasih stopi v ospredje več duš, včasih le ena, včasih so odprte za vprašanja, včasih informacije predajajo same. Največje presenečenje je, ko ti pove nekaj, kar nihče ne ve. Nekateri ljudje rečejo, da ni težko uganiti vzroka ali načina smrti, ampak skrivnosti, ki jih poznaš samo ti, družinske zadeve, ki jih nikomur ne zaupaš, tega ne ve nihče in te so dokaz, da duše obstajajo, da so med nami in da nas spremljajo.
Sem storil prav, ko sem zaživel na novo? Je prav, da sem se spet poročila? Kaj se je zgodilo z mojim nerojenim detetom, zakaj je odšlo? So krivi zdravniki? Kakšen je bil pravi vzrok smrti? Mi lahko odpusti vse moje napake? Je prav, da sem pospravila njegova oblačila in ne žalujem na viden način? Bi lahko naredila kaj, s čimer bi otroka obvarovala nevarnosti, bi lahko bila boljša mama? Bi morala dalj časa žalovati? Je trpel, ga je bolelo? Bi bilo bolje, da ne bi dovolila, da ga zdravijo? – koliko teh vprašanj se vam podi po glavi, koliko dvomov vam stiska prsi in kolikokrat vas daje občutek krivde, ki enostavno duši.
Jaz sem bila za ponoven `reading` pri Urški naročena konec maja, pa so se zadeve poklopile tako, da se ga ne bom mogla udeležiti in je to priložnost dobila oseba, ki je ta trenutek že zelo dolgo čakala, ki jo muči ogromno vprašanj in ki se ji je življenje zaradi izgube ljubljene osebe postavilo na glavo. Se je že moralo tako zgoditi in bo pravi čas zame še prišel. Odkar sem prejela potrditev, da so moji ljubljeni, naši ljubljeni z nami, da nas spremljajo, da nas podpirajo, da pazijo na nas in naše otroke, je življenje bistveno drugačno; dogajanje sprejemam z drugačno energijo, včasih se kaj pošalim, včasih komu kaj povem in vesela sem, da je to postalo normalen del našega življenja in da smo dobili odgovore, ki smo jih tako dolgo iskali.
Izguba ljubljene osebe je vselej boleča, ne glede na to, če gre za otroka, moža ali starša, če je otrok dojenček, najstnik ali odrasla oseba; vsi enako ljubimo in vsi enako trpimo, nobena bolečina ne more biti zato, ker si bil z nekom manj časa, manjša kot od nekoga, ki mu je bilo dano več časa ali obratno, manjša, ker si bil z nekom več časa in si z njim več doživel in večja, ker si imel manj časa in ga nisi uspel spoznati, mu dovolj pokazati ali ga imeti dovolj rad. Bolečine ne gre primerjati in se je ne sme primerjati. Vsak trpi po svoje, vsak preboleva po svoje, vsak drugje išče uteho in odgovore. Vsakdo je izgubil nekoga dragega, vsakdo nekoga pogreša in ni prav, da v svoji jezi, žalosti in občutku nemoči namensko prizadanemo nekoga drugega; to nas ne bo naredilo manj žalostnih, to ne bo nadomestilo izgube, le še nekoga drugega bomo prizadeli.
Prepričana sem, da se vam bodo začela porajati številna vprašanja; karkoli vas zanima, sem vam na voljo in vam z veseljem odgovorim. Včasih `reading` pojasni neznane okoliščine smrti, razkrije, kaj ali kje se je v resnici zgodilo, kdo je bil kriv in zakaj se je zgodilo, a kar je najpomembneje, pomiri vas, nauči vas sprejemati ononstranstvo, odpuščati in žalovati, daje vam možnost, da greste neobremenjeno naprej in živite dalje ter svoje drage še naprej nosite v mislih in srcu.
Urško poznam že skoraj dve leti in brez trohice dvoma lahko rečem, da je čudovita oseba, srčna, topla, prijazna, mirna, ljubeča in razumevajoča, skrbna in pozorna do svojih strank in predana svojemu poslanstvu, ki ga opravlja 24 ur na dan, vse dni v tednu, mesec za mesecem. Njeno poslanstvo je pomagati dušam in nam, ki smo na Zemlji, da najdemo mir, harmonijo in srečo, da se naučimo sprejemati smrt in posmrtno življenje in to ji odlično uspeva, s svojim delom dejansko spreminja življenja. 🙂
Ena najboljših odločitev v mojem življenju je bila obisk Urške Puš za stik z umrlimi!
Če niste poiskusili, ne komentirajte.
Posneto imam. Pomirja. Je moje učinkovito uspavalno sredstvo. Pozna kdo koga, ki je bil pri Urški in je odšel razočaran?