Včeraj me je med brskanjem po Instagramu spreletela misel. Dnevno pogledam na stotine fotografij, dejansko jih večine sploh ne pogledam, samo hitro `slajdam` in spremljam imena, ki se menjujejo, všečkam eno za drugo in občasno pogledam kak Instastory. Če bi želela vsako fotografijo natančno pogledati, bi lahko dve uri na dan preživela samo na Instagramu, kje pa je še vso morebitno komentiranje, všečkanje, sledenje, odgovarjanje na sporočila itd., pa vendar se velikokrat osredotočim na komentarje; ljudje so na družbenih omrežjih zelo zgovorni in precej razsipni s komentarji – ni jim težko pokritizirati, se zjeziti, pa tudi pohvaliti ne ali napisati kaj lepega; izgleda, da je napisati in se skrivati za profilno fotografijo veliko lažje kot povedati v obraz.
Kolikokrat te je kakšna punca ali ženska na cesti, v mestu, na avtobusu, v trgovini, na plaži iskreno pohvalila in povedala, da imaš lepo majčko, dobre kavbojke, da lepo izgledaš ali da ji je všeč odtenek tvoje šminke? Če izločimo večere v klubu, ko so vsi malce preveč razsipni z osladnimi komentarji, bi lahko takšne situacije najbrž preštela na prste ene ali dveh rok. Gre za pojav, ki je pri nas zelo nepriljubljen, velja za povsem neprimernega in je tudi zelo redek; povedati nekomu, da dobro izgleda je nedopustno, ker boš potem ti izgledala `manj dobro`. Pa je res tako?
Ko sva bila pred petimi leti v Ameriki, me je navdušilo marsikaj, a prav nič se ne more primerjati s prijaznostjo in odprtostjo ljudi, ki so komunikativni, dostopni in zelo iskreni. v enem dnevu sem dobila tri pohvale za plašč in cel kup prijaznih opazk na račun uhanov, ki sem jih izdelala sama. Pri nas tega nihče sploh opazil ne bi, ker se vsi preveč ukvarjajo s sabo in lastnim izgledom, hojo, držo, postavljanjem in ljudi, ki hodijo mimo njih, velikokrat sploh ne opazijo, če pa že opazimo druga drugo, si tega ne povemo, temveč se mučimo z vprašanjem, od kje ji ta torbica ali ti čevlji in raje obrnemo cel splet, kot da bi nekomu s pohvalo polepšale dan in dobile informacijo iz prve roke. Si predstavljate, da bi medtem, ko kupujete sadje do vas pristopila ženska in pohvalila vašo obleko ter vprašala, kje si jo kupila? Jaz si ne. Na družbenih omrežjih pa je to nekaj vsakdanjega. Všečkam, všečkam, všečkam, reagiram s srčkom, všečkam, prilepim TOP, smeškota in še kronico, pa spet všečkam. Brez težav sprašujemo, kje je bilo kaj kupljeno, pohvalimo izbor, se navdušujemo nad izgledom drugih, medtem ko tega v živo ne znamo povedati ali še bolje, ne želimo povedati, ker bi druga oseba s tem dobila očitno priznanje in pohvalo.
Pozabljamo, da lepe besede nič ne stanejo, a lahko človeku polepšajo dan. Kdo pa ne mara pohval, kdo pa ne mara odobravanja ali besed spodbude? Vsem nam godi, če smo opaženi (v pozitivnem smislu), če se kdo strinja z našim izborom oblačil ali izrazi navdušenje nad našim videzom, vsakdo je vesel pohvale za svoje delo, lepe opazke na račun svojih otrok, prijetnega mrmranja ob dobri hrani, ki jo je skuhal in pohvalnih besed za dogodek, ki ga je organiziral. Vsi imamo radi lepe besede, ki nam dajejo potrditev, ki nas spodbujajo, ki nam vlivajo voljo in motivacijo, ki kažejo, da smo na pravi poti, in čeprav imamo vse to tako zelo radi, smo s tem zelo skopuški. Živimo v prepričanju, da če nečesa ne prejmemo, tega nismo dolžni dati; torej, če mene nihče ne pohvali, tudi jaz nikogar ne bom, pa čeprav si to tako zelo želim in ob tem pozabljamo, da to kar dajemo, prejemamo in da to kar smo, postanejo ljudje okoli nas.
Namesto, da bi glasno govorili o tem kar mislimo in to kar mislimo, premlevamo zase. Namesto, da bi prijazno pohvalili, nevoščljivo strmimo. Namesto, da bi delili lepe besede, molčimo. Nekdo mora narediti prvi korak, nekdo mora pokazati, da ga ni sram in da z veseljem nekomu nariše nasmeh na obraz in polepša dan. Iskrenost je dragocena in znati deliti komplimente je resnično vrlina, ki kaže, da je človek dovolj prijazen, samozavesten, odprt in prepričan vase, da lahko brez občutka manjvrednosti nekomu pokaže, koliko je vreden, koliko je dober ali koliko je lep in ob tem tudi sam zraste. Deliti pohvale, biti iskren in biti prijazen, ne pomeni, da s tem sebe zaničuješ ali se imaš za kaj slabšega, temveč pomeni sebe dvigovati še više, pokazati, da si boljši od ostalih in da lahko tudi druge naučiš, da lepe besede nič ne stanejo, a so zelo veliko vredne, tako za tistega, ki jih deli, kot tistega, ki jih prejme.
Pohvalite vse, ki bodo pritegnili vaš pogled, zanimanje ali pozornost in ki vas bodo navdušili in tudi sami se boste počutili bolje!
Imejte lep petek in še lepši vikend!
