Z otroki

0

Štiri dni po prihodu z dopusta se mi po glavi podijo različne misli. Večina mam bi rekla, da potrebuje dopust po dopustu, kar je nekako razumljivo, saj z otroki nisi zares na dopustu, vsaj ne v takšnem smislu, kot si ga poznala prej, a jaz tokrat ne bom rekla tako. Ne potrebujem dopusta po dopustu, niti dopusta samo zase, niti dodatnega počitka, niti cele noči spanja, pa čeprav smo zadnje noči več na nogah kot v postelji; res ne vem ali je temu kriva vročina ali pa je krivec kje drugje, a bomo že preživeli. Zadnje dni ves čas razmišljam, akko drugačen je dopust z otroki; vsako leto je drugačen i če sem se lahko z dojenčkom samo umirjeno sprehajala po plaži, moram zdaj ves čas tekati naokrog in biti napol zakopana v mivki, da je zabava res taprava.

Z otroki ni časa za poležavanje v senci; tam je zdaj prostor za torbe, brisače in vse najnovejše igrače, medtem ko se jaz sprehajam po soncu in pridno nabiram barvo.

Z otroki ni časa za plavanje. Čeprav sem ves čas v vodi, je to zgolj namakanje v globini med koleni in ritjo in včasih priložnostno do vratu.

Z otroki ne moreš zasledovati jate rib ali se čuditi odpiranju morske vetrnice, ker je raziskovanje z njimi eno samo vriskanje in bi se še raki v školjkah najraje poskrili v mivko.

Otroci želijo s seboj ves napihljiv program kar ga premore domača omara in še nekaj dodatnega s stojnic, da se lahko nato z njim igra pol plaže, medtem ko oni z rokami kopljejo po mivki.

Z otroki so večne dileme glede igrač. Če kakšna manjka, jo neznosno pogrešajo, v resnici pa se nato sploh z nobeno ne igrajo, ker sta lopatka in kanglica od drugega bolj zanimivi kot traktor zaradi katerega je včeraj skoraj ostal brez glasu.

Otrok potrebuje vsaj dve kopalni brisači; eno da leže nanjo in drugo, da se z njo pokrije, medtem, ko lahko jaz z novimi kopalkami sedim na mivki.

Z otroki nimaš časa preizkusiti vseh sproščujočih masaž in tretmajev, a imaš privilegij preizkusiti vse najbolj adrenalinske pustolovščine; plezaš po toboganih, se obešaš po plezalih, preskakuješ stopnice, se plaziš čez napihljive blazine, igraš konja v vodi in se neštetokrat potopiš.

Z otroki so vse torbe premajhne in vse brisače mokre in umazane. Zanje ni morje nikoli prehladno in sonce nikoli prevroče. Med lizanjem sladoleda jih ne moti mivka na rokah in obrazu, ne moti jih slan okus morske vode in kopalke postanejo povsem nezanimive in nepotrebne v trenutku, ko vidijo na plaži še kakšnega nagega otroka. V resnici sploh ne potrebujejo igrač, saj jim je najbolj zanimiva igra s peščenimi kroglicami, tekanje po vodi in škropljenje z vodo.

Starši tako zelo kompliciramo, medtem ko so otroci povsem enostavni in preprosti. Včasih sem za plažo potrebovala posebno obleko, lepo brisačo, dobro knjigo, super dišečo kremo za sončenje, sprej za lase, vazelin za ustnice, rezervne kopalke ali celo dvojne, klobuk, steklenico vode in sveže sadje, najnovejšo revijo in še kaj, letos pa smo na plažo hodili kar v kopalkah in natikačih in vse kar smo nesli s seboj so bile brisače, igrače, kreme za sončenje in voda.  Dva dni sem s seboj vztrajno nosila še knjigo, pa sem videla, da nima smisla, ker se v njej samo nabira mivka.

Pa vednar ne potrebujem dopusta ali dodatnega dneva počitka, ker me njuna neskončna energija, radovednost in nemirnost navdajata z voljo, zagonom in motivacijo, ker mi vsak dan znova pokažeta, da ne glede na to, kako majhen si, kako malo spiš, kolikokrat padeš, česa vsega se bojiš in kakšne ovire ti stojijo na poti, si moraš upati in verjeti vase. In čeprav je sedaj vse drugače, je sedaj najbolj in edino prav, točno tako kot mora biti. 🙂

Comments

comments

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj