Cimre v porodnišnici: želim si družbe ali raje bi imela mir

0

Preden sem šla prvič rodit so mi po glavi rojila najrazličnejša vprašanja; vse od tega, kako za vraga si oblečeš te mrežaste hlačke in kam spraviš te ogromne vložke (izpustimo, da potem dejansko dobiš kar dva) do tega, kako se bodo stvari sploh odvijale, koliko ljudi se bo izmenjalo v sobi in kako bom med porodom šla na stranišče, pa tudi tega, s kom bom v sobi. Ja, priznam, tudi na to sem pomislila. Nisem imela porodnega načrta, nisem imela nobenih posebnih želja (razen naravnega poroda), sem se pa spraševala, kdo vse me bo gledal `tja dol` in s kom si bom delila sobo. Smešno, kajne? Priznam, da sem imela pred drugim porodom v glavi pol manj misli, kaj pol manj, v bistvu sem imela v glavi samo dve; ali bo porod potekal brez zapletov in bo otrok zdrav ter kako bo moja dveletnica prvič preživela dva dni brez mene.

Če sem se pred porodom spraševala, kdo bo poleg mene v sobi oziroma ali sploh kdo bo, ali me bo motil otroški jok, ali bom morala poslušati smrčanje, so te skrbi izginile takoj, ko sem rodila, od tistega trenutka zame ni obstajalo nič drugega kot dete, ki sem ga držala v rokah, pa vendar sem hitro po prihodu v sobo ugotovila, da je samota mučna in dolgočasna, tako kot mi je vedno bila. Ob mojem prihodu v sobo je ena mamica z novorojenčkom pravkar odšla in približno dve uri sem bila sama. Tišina, samota, mir. Nekateri so za to pripravljeni doplačati nadstandard, jaz pa bi jim z veseljem kaj primaknila, samo da bi dobila družbo. In sem jo. Še eno novopečeno mamico z majhno štručko, ki je rodila le dobro uro za mano. V bistvu sva skupaj prišli v sobo in jo skupaj tudi zapustili. Koliko vprašanj, dvomov, pomislekov, opazk, občudovanja in zanimivih zgodb je ostalo med tistimi stenami. V dveh dneh sva obdelali vse od lastnega otroštva, šolanja, nosečnosti, družinskih anamnez, do življenjskih izkušenj in porodnih zgodb, najbrž sva vsaka svojo povedali kakšnih 10 krat, a enostavno ni je stvari in ni besed, ki bi opisale veličastnost nečesa takšnega kot je porod oziroma rojstvo otroka in to najbolje ve mama, ki je pravkar prišla iz porodne sobe. Spodbujali sva se, klepetali, se smejali, občudovali svoji majhni štručki in si tudi medsebojno popazili otročke, kadar je šla katera na stranišče ali pod tuš.

Imeti v porodnišnico cimro ni nekaj, česar si ne bi želela, temveč je nekaj kar si res želiš. Še posebej, če si imata kaj povedati, če sta klepetavi in sproščeni, če sta odprti in prijetni in tudi v drugo sem imela to srečo, da sem si sobo delila z zelo prijetno in zabavno novopečeno mamico. Čar porodnišnice so prav neštete zgodbe, ki jih v tistih dveh (ali nekaj več) dneh slišiš, neštete anekdote, nasmejani obrazi in solze sreče, ki jih točiš ti in vsi ostali ob pogledu na majhno dete. Odkrito priznam, da mi je porodnišnica eden izmed najljubših krajev, saj me nanjo vežejo prečudoviti spomini, hkrati pa tudi blazno dolgočasna in sem obakrat dobesedno odštevala ure do odhoda domov, ko je bil čas in smo imeli vse papirje v rokah, pa me je odneslo skozi vrata, ne pretiravam. Pa ne zaradi slabega osebja, ne zaradi slabe hrane in še manj zaradi slabe družbe, pač pa zaradi rutine, ki me je dolgočasila. Zato sem bila še toliko bolj hvaležna za prijetno družbo, ki sem jo imela v sobi, brez cimre bi me najbrž kar pobralo od dolgčasa.

Vem, da ste slišale veliko zgodb o cimrah v porodnišnici, tudi jaz sem jih, veliko takšnih, ki govorijo o iskrenem in globokem prijateljstvu, o ženskah, ki so ostale v stikih, o otrocih, ki so odraščali skupaj vse od porodnišnice naprej, pa tudi takšne o cimrah, ki so otroku ali materi rešile življenje, ki so znale odreagirati, ko je mati otrpnila in ki so pomagale mamici, ki se ni mogla vstajati in premikati. In prav zato sem mnenja, da je dobro imeti nekoga ob sebi, nekoga, ki bo skočil, ko ti ne boš mogla, nekoga, ki bo popazil na tvojega otročka, da boš lahko v miru minuto ali dve posedela na stranišču ali s sebe sprala pot preteklega dne, nekoga, ki mu lahko petkrat poveš svojo porodno zgodbo, pa te bo razumel, da je to dosežek tvojega življenja, nekoga, ki bo razumel tvojo porodno bolečino in občutke v trenutkih, ko so ti delali epiziotomijo, ko so se odločili za carski rez ali te šivali, nekoga, ki pozna poporodno bolečino, bolečino ob krčenju maternice in pekoč občutek ob obisku stranišča, nekoga, ki se mu sedenje na napihljivem obroču ne zdi smešno in nepotrebno in prav tako kot ti stiska zobe, ko se otrok prisesa na prsi, nekoga, ki razume kaj pomeni nepopisna sreča, ko držiš v rokah svojega otroka, a se hkrati spopada s strahom in negotovostjo, ko ga mora prijeti, obrniti, obleči, nekoga, ki bi prav tako kot ti z veseljem še trikrat videl, kako je potrebno narediti nego novorojenčka in mu niti približno ni jasno, kdaj je otrok sit, koliko je pojedel in kaj je to mekonijsko blato. V trenutkih poporodne evforije, neskončne sreče ob rojstvu otroka, a hkrati tudi največjih telesnih bolečin in naporov (nikoli ne bom pozabila, kako grozno me je bolelo krčenje maternice) je dobro, prijetno in zaželjeno imeti ob sebi osebo, ki gre skozi isto kot ti, ki se ji lahko potožiš, ki se s tabo nasmeji, ki ji lahko razlagaš o čišči, mrežastih hlačkah in bolečih šivih, ki ji lahko kažeš ranjene bradavice in ki ji ni neprijetno, ko ti porodničar med vizitko dviguje haljo in gleda v hlačke. To so trenutki, ko smo najbolj srečne, a hkrati tudi najbolj ranljive, to so trenutki, ko smo polne adrenalina, a hkrati tudi najbolj izčrpane, ko se nam zdi, da je ves svet v naših rokah, a v resnici sploh nimamo pojma kaj nas še čaka. In v takšnih trenutkih je prijetno imeti ob sebi osebo (ali dve ali tri, odvisno od velikosti sobe), ki se počuti enako kot ti, ki deli te občutke s tabo, ki točno ve o čem govoriš in kaj se ti plete po glavi.

Ne znam si predstavljati, da bi morala biti po prvem porodu, ko sem imela toliko za povedati, toliko za vprašati in toliko za razmišljati (na glas seveda), v sobi sama, prepuščena svojim mislim, dvomom in strahovom, prepuščena tišini, občasnim obiskom sester in zdravnikov ter priložnostnemu joku svojega otročka. Tega si ne znam predstavljati niti po drugem porodu, ker družba tako dobro dene, ker pogovor tako prija, pa četudi samo o tem, kako brezokusna in za doječe mamice neprimerna je hrana v porodnišnici. Tisti občutek bližine, družbe, podpora in razumevanje, prav to v takšnih trenutkih največ šteje.

Srečna sem, ker sem imela dve krasni, klepetavi in sproščeni cimri, ki sta bili več kot prijetna družba in popestritev tistih dveh dni, ki sem jih preživela med stenami porodnišnice. Družba, ki te sprosti, družba, pred katero se ne rabiš pretvarjati in paziti kako izgledaš in predvsem družba, ki dobro dene. Ne hvala nadstrandardnim sobam, tišini in samoti, raje imam otroški jok, pritajeno smrčanje, sproščen smeh in žensko klepetanje. Dva dneva v porodnišnici sta bila moj najboljši `ženski vikend` v življenju. 😉

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj