V avtu z otroki: igrače je zamenjal pogovor

0

Verjamem, da prav vsi poznate tisti občutek, ko se z otrokom (ali z otroki) nekam odpravljaš, pripravljaš cel kup stvari; rezervnih oblačil, prigrizkov, vode, kakšno igračo, dve ali tri, nekaj knjig, izbiraš otroške pesmice in jih nalagaš na USB ali preprosto vzameš s seboj CD, pa seveda še par rezervnih čevljev in kakšno brisačo, plenice, vlažilne robčke, mogoče še celo kaj rezervnega zase, ker nikoli ne veš, kje in kako te lahko otrok umaže. Pred pol leta so se mi zdeli takšni odhodi, morebitni izleti z otroki, daljše vožnje z avtom in vse povezano s tem mučni, pošteno mučni. Vso to pakiranje, zlaganje, prelaganje, iskanje je na koncu obvezno pospremilo še otroško jokanje, izsiljevanje in na koncu še prepir med mano in možem. V nekem obdobju se mi je zdelo, da sploh ne znamo it od doma, brez da bi se skregali in takrat so obvezno tudi vsi sosedi točno vedeli, da mi nekam odhajamo, ne glede na to, če je bilo jutro, dan ali večer.

Velikokrat sme se spraševala, kaj počneva narobe, da se v zadnjih petih minutah pred odhodom vse spremeni v totalni kaos in otroka popolnoma podivjata, midva pa se prepolna stresa prav tako ne znava več brzdati. Sva kriva midva, ker hitiva, ker sva živčna, ker ju nenehno opozarjava, ker ju ne moreva umiriti, ker nisva dovolj organizirana, ker sva preveč nemirna ali je to pač takšno obdobje, ki bo zelo kmalu minilo? Prepričana sem bila, da sva krivca midva, a po tihem sem si ves čas želela, da bi bilo samo obdobje. Da potem sploh ne omenjam poti; nenehne želje, zahteve, prepiri, jok, izsiljevanje, eden je hotel piškot, drugi vodo, eden je želel knjigo, drugi avto in potem sta se skregala zaradi ene igrače, duda pa je letela povsod po avtu. Med vožnjo sem se tolikokrat obrnila nazaj, pobirala stvari po tleh, se stegovala k njima, da sem imela včasih povsem otrplo levo roko in mi je občasno celo postalo slabo med vožnjo. Ugotovila sem, da to ni rešitev. Da ju nobena stvar ne zamoti in da je vse, kar nesemo s seboj v avto, samo dodatno delo zame, ki moram potem to iskati, pobirati, listati, sestavljati, popravljati ali ju miriti, ker se kregata zaradi ene igrače, s seboj pa jih imata deset. No, in smo to ukinili.

Ko smo se včeraj odpravljali v Ljubljano je do dejanskega odhoda vse potekalo brez težav, ko smo stopili v verando in se začeli obuvati, pa so se začele težave, ker sta hotela imeti vsak svoj nahrbtnik, v njem cel kup raznih drobnarij (od mini igračk, lego kock, kozmetike, gumic, špangic in drugih drobnarij), poleg tega pa še vsak svojo plišasto igračo, vsak svojo knjigo in potem igrača, ki sta jo vzela ni bila prava in jo je bilo potrebno menjati in sta se že v verandi, med obuvanjem, skregala. S seboj je tako smel vsak vzeti samo tisto, kar si je res želel, Ria nahrbtnik, Noe pa se je odločil, da ne potrebuje ničesar razen dude.

Pot je bila mirna kot še nikoli. V zadnjih tednih sem opazila ogromen napredek; poti so kar naenkrat mirne, sproščene, tihe, brez večjih težav in neskončnih zahtev. Med potjo pijeta in kaj prigrizneta, a se več ne kregata za igrače (ker jih v avtu ni), se ne prepirata zaradi knjig (ker jih ni) in tako je nenehno kričanje, stokanje in jokanje zamenjalo prepevanje otroških pesmic in pogovarjanje o naravi, živalih, pesmicah, igračah, vrtcu, prijateljih, družinskih izletih, načrtih in podobno. Včasih se mi je zdel uspeh, če smo prišli do Ljubljane z enim postankom na poti in če je bilo vsaj pol poti pogojno mirno ozračje v avtu, četudi je bil avto poln drobtin, igrač, knjig in rezervnih dud, zato sme še toliko bolj ponosna, da smo prišli na morje in z morja brez postanka in brez joka, da so poti v Ljubljano zdaj prijetne in da se lahko, kljub temu, da Ria nenehno govori in sprašuje, tudi midva kaj pogovoriva, pa čeprav so to le trije stavki o tem, kaj je treba jutri doma postoriti ali kaj moramo kupiti v trgovini.

Vedno se mi je zdelo, da se otrok pač mora navaditi vožnje z avtom, da se mora navaditi sedeti pri miru, da se mora navaditi opazovati promet, se med vožnjo pogovarjati in razumeti, da tako pač je, da avto ni otroška ali dnevna soba, da v njem ne gledamo risank, ne beremo in se ne igramo, a sem dolgo verjela nasvetom drugih, da je pač potrebno nekaj imeti, nekaj s čimer jih zamotiš, jih kratkočasiš ali jih animiraš. No, ni se obneslo (risank nismo nikoli gledali v avtu); ne branje pravljic, ne igranje med vožnjo, ne listanje knjig, ne sestavljanje igrač, vse to je pomenilo samo več dela zame, zato zdaj vztrajam pri svojem. Končno. Nobenih igrač (razen kakšne plišaste igračke, ki jo stisneta k sebi), nobenih knjig, nobenih sestavljank, nobenega branja, kaj šele risank, računalnika ali potovalnega televizorja. Zdi se mi, da to enostavno ne sodi v avto. Vse smo ukinili, otroka pa sta bolj srečna, bolj mirna in bolj dobrovoljna kot kadarkoli poprej.

Navadila sta se, da je vožnja včasih res dolgočasna, da je potrebno mirno sedeti, a da je to tudi edini način, ki nas pripelje do cilja. Prej sta vedno imela toliko dela z igračami in vsem kar sta imela zraven, da tudi zaspati nista mogla, medtem ko zdaj brez težav zadremata in to celo oba, kar se ni zgodilo že zelo dolgo. Otroške pesmice nama gredo sicer včasih že pošteno na živce in včasih se mi zdi, da vprašanjem zakaj, kako pa to, kje pa, kaj je to ni konca, a raje vidim, da se dve, tri ali štiri ure pogovarjamo, kot da se kregamo in na cilj vsi prispemo slabe volje, razdraženi in utrujeni od nenehnega pregovarjanja. Konec koncev pa sta pogovor in prepevanje veliko bolj koristna od gledanja risank, igranja in prepiranja, tako da je to samo dodaten plus zanju.

 

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj