NE porodni fotografiji in douli

0
Vir: http://www.karasmomphotography.com/blog/birth-photography/

Na Instagramu velikokrat opazim izjemno zanimive, intimne, a hkrati tudi presunljive fotografije poroda, ki me vselej vsaj za trenutek ustavijo. Čudovite so, prikazujejo najbolj poseben in edinstven trenutek v življenju, a se mi zdijo preveč intimne, preveč osebne, da bi jih bila pripravljena deliti z drugimi. Res so nekaj neverjetnega, saj prikazujejo porod v vsej svoji lepoti in posebnosti, v vsej svoji veličini in edinstvenosti, v vsej svoji čudežnosti in neopisljivosti, pa se mi vendarle zdi, da ne sodijo tja. Ne sodijo na svetovni splet, na družbena omrežja, v spletne fotogalerije, ki si jih ogleda na milijone ljudi. Ne glede na to, kako zelo estetske, umetniško dovršene in dih jemajoče so, se mi zdi, da sodijo v družinski album, skrbno shranjene za le nekaj parov izbranih oči.

Lahko rečete, da sem staromodna, da ne razumem, da je to sedaj trend, da se s tem poveličuje edinstvenost, posebnost in magičnost poroda, da se s tem širi zavest o tem, kako čudovit in čustveno ter fizično lep je lahko porod, kako lahko rojstvo otroka partnerja poveže in kako naravno je; z vsem se strinjam, a se še vedno ne znam postaviti v tak položaj. Ne znam si predstavljati, da bi bil z mano v porodni sobi še kdo poleg moža in zdravstvenega osebja, ne znam si predstavljati, da bi v trenutkih, ko sva si želela največ intime in miru, nekdo `skakal` s fotoaparatom in skušal na spominsko kartico ujeti trenutke, ki bi morali za vedno ostati le v najinih glavah. Lahko rečete, da je seks intima, a zame v življenju ni bilo bolj intimnega in osebnega trenutka od poroda; gre za izkušnji, ki sta naju s partnerjem povezali za vse življenje, ki sta začeli novo zgodbo, v katerih sva drug drugemu pokazala koliko in kaj zmoreva, kakšno oporo si lahko nudiva, kako močna sva skupaj ter kakšen čudež lahko ustvari ljubezen. Vem, da bi lahko rodila tudi brez njega, prav tako kot so rojevale ženske včasih, a izkušnja zagotovo ne bi bila tako lepa in posebna kot je bila sedaj. Samo držal me je za roko, samo sedel je na stolu ali mi nežno masiral hrbet, samo da sem vedela, da je tam in je bilo dovolj. Bila sem pomirjena in srečna, zaupala sem vase in vedela sem, da nama bo skupaj uspelo. Tega ne more nadomestiti nihče in ne bi želela, da bi to zmotil kdorkoli, ki ga v tistem trenutku v porodni sobi nismo potrebovali.

In komu potem te slike pokažeš? Jih razkazuješ na družinskih srečanjih? Jih obesiš v dnevno sobo? Jih kažeš svojemu otroku? Ali jih imaš nekje shranjene, če bi slučajno želela obuditi žive spomine na porod? Ljudje se ne spominjamo svojega rojstva, ker bi to naj bila travmatična izkušnja, zakaj bi potem gledali fotografije svojih mater med porodom, zakaj bi želeli videti, kako se je porodila glavica ali kako smo počasi, kader za kadrom, prihajali na svet? Če mi kdo zna razložiti, čemu tovrstne fotografije pravzaprav služijo oziroma svojo izkušnjo porodne fotografije, bom tega zelo vesela. Porodna fotografija mi je bila dvakrat ponujena, brezplačno, pa sem jo dvakrat prijazno zavrnila.

Ob mislih na porod, pa se vedno znova sprašujem tudi o tem, zakaj bi si v porodni sobi želela doulo. Poznam njihovo delo, njihovo poslanstvo, zavedam se, da so to ženske z izkušnjami, ženske, katerih namen je nuditi pomoč in oporo, ženski olajšati porod, ji dati tisto, kar ji partner ne more oziroma ne zna, ker ni nikoli rodil in ker ne bo nikoli vedel, kako je v maternici nositi otroka in ga spraviti na svet, in čeprav slišim o njih veliko pozitivnih mnenj, si sploh ne znam predstavljati, da bi imela doulo. Mogoče moj mož ni naredil vse kar bi lahko, ker je bil  še bolj pod stresom kot jaz, mogoče me ni masiral na povsem pravem mestu, mogoče mi je dal preveč piti, mogoče ni poznal najbolj udobnih položajev za predihavanje popadkov, a je bil edini, ki me je zares poznal, ki je bil ob meni vseh devet mesecev, ki je prenašal mojo tečnobo in izpade, ki je poslušal moje strahove in dvome, ki je brisal moje solze in izpolnjeval moje ukaze. Edini, ki je bil z menoj na vseh pregledih, ki je božal trebuh in štel brce, ki je spremljal naraščanje moje teže in padanje moje samozavesti. Edini, ki se je otroka veselil prav toliko kot jaz in kljub vsemu znanju, izkušnjam, nazivom, empatiji in strokovnosti, si ne znam predstavljati, da bi imela ob sebi namesto moža doulo, saj nobeno znanje ne more nadomestiti ljubezni; pa tudi poleg moža ne, ker bi bil v tem primeru on zagotovo zapostavljen, po dveh porodih pa se še kako zavedam, da je rojstvo otroka za očeta prav tako pomemben dogodek kot za mamo.

Verjamem, da vas ima veliko čudovito porodno izkušnjo z doulo, da verjamete v njeno koristnost in se vam zdi prisotnost tretje osebe pri porodu nekaj povsem normalnega in naravnega, nekaj zaželjenega in pozitivnega, jaz pa si sploh ne znam predstavljati, da bi bil namesto moža v porodni sobi kdorkoli drug, pa tudi zraven njega ne. Tako zelo različne smo si in prav je, da vsaka poišče način, ki je zanjo najboljši, najbolj primeren in ji zagotavlja največ varnosti in sigurnosti. Še vedno zagovarjam stališče, da mora ženska poskrbeti, da ji je med porodom prijetno, da zaupa ljudem, ki jo obdajajo, da je mirna in osredotočena. Zame je to pomenilo, da je ob meni mož, nekatere želijo ob sebi mame, druge prijateljice, spet tretje doulo. Nekomu povsem ustreza, če ga fotografirajo in mu to ni moteče, jaz pa se še med poročnim fotografiranjem nisem počutila sproščeno, tako da porodna fotografija absolutno ne bi prišla v poštev.

Vesela bom, če boste z mano delile svojo izkušnjo s porodno fotografijo ali doulo. Gre za stvari, ki sta vse bolj razširjeni, a hkrati še vedno precej tuji. Inbox in email info@mamintwist.com sta vedno odprta. 🙂

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj