Solze sreče ali žalosti?

0

Dober teden me že daje nostalgija in se mi po glavi kar naprej podijo spomini; čez vikend ima rojstni dan mlajši, dobre tri tedne kasneje pa še starejša in v takšnem času so spomini bolj živi kot kadarkoli poprej. Zdi se mi kot bi bilo včeraj, potem pa ju pogledam in sploh ne morem verjeti, da sta že tako velika, da nista več majhni štručki, ki sta se kar naprej dojili, ki sta nenehno iskali toplino mojega objema in reagirali na vsako mojo besedo. Gledam slike in se spominjam, prepolna sreče in ponosa jočem, a se hkrati sprašujem, zakaj tako hitro, zakaj čas tako zbeži, zakaj tako hitro odrastejo. Čez pet let bosta že samostojna in čez 15 let bosta najbrž imela že povsem svoje življenje; že sedaj razumem občutke, ki so pred desetimi leti prevevali moja starša, sploh nočem vedeti, kako zelo ju bom razumela, ko bosta res odrasla, ko bosta šla od doma in si ustvarila družino. Nepopisno srečo bo spremljam grenak okus slovesa, kot vedno kadar je nekega obdobja konec.

Ko je bilo konec nosečnosti in sem v roke končno dobila svoj največji zaklad, sem bila nepopisno srečna, a hkrati tudi malce otožna, ker ni več tistega prikupnega trebuha, ker ni več brcanja majhnih nožic v njem in ker je to poglavje zaključeno. Nato sem uživala s svojima dojenčkoma, vsak dan, vsako minuto in čeprav bi mož rekel, da je obdobje, ko je otrok še dojenček najbolj naporno, je bilo meni najlepše, to je bil čas, ki je bil namenjen predvsem meni in otroku, dojenju, crkljanju, sprehodom, nežnemu stiskanju, spanju na prsnem košu, božanju, spremljanju vsakega najmanjšega napredka in minil je, še preden sem se dobro zavedla, da sem rodila. Pogrešam to obdobje, pogrešam majhne ročice, pogrešam trenutke, ko sem ju lahko brezskrbno objela, pa se noben ni upiral, ko sta se privila k mojim prsim in smo skupaj zaspali. Pogrešam dve uri dolge sprehode in dojenje, ki je vselej pomenilo tudi malo crkljanja, malo spanja in malo igranja. Prerasla sta okvirje otroške posteljice, prerasla sta igrače za dojenčke in tudi večino oblačil. Zdi se mi, da sta čez noč postala hodeča, čebljajoča malčka, ki uveljavljata svojo voljo, se ne pustita več objemati in hočeta svet raziskovati po svoje, s svojimi očmi, s svojimi rokami, na svojih nogah. Priznam, to je super, paše mi, prav zares mi paše, da ju ni več treba nositi, paziti na vsakem koraku, nenehno opozarjati, a včasih tako zelo pogrešam tisto prvo leto, ko sta bila bolj ali manj samo moja.

Pogledam v omaro in sploh ne morem verjeti, da so vse tiste prikupne dojenčkaste stvari zamenjala velika otroška oblačila, sploh ne vem kdaj sta tako zrasla. Vsak dan ju gledam, oblačim, urejam, pa se včasih prav ustavim in čudim, kako velika sta, kako samostojna sta, kako odrasla je Ria.  Kot da ne bi mogla verjeti, da sta to moja otroka, da sta to dojenčka, ki sta bila ob rojstvu dolga slabih 50 cm in sta imela komaj nekaj več kot 3kg, da sta to dojenčka, ki sta se kar naprej dojila in bila najbolj srečna v mojem objemu.

Tako pogumno in zvedavo stopata v svet, tako strumno in samozavestno hitita novim dogodivščinam naproti, tako brezskrbno in nepredvidljivo se podajata v najbolj nevarne pustolovščine, brez strahu pred nevarnostjo, pred negotovostjo, pred neuspehom, pred padcem. Tako iskrena in čuteča sta, tako pristna in nenarejena, brez zadržkov in brez pomislekov, brez oklevanja in brez premišljevanja. Če nekaj želita, to povesta, če nekaj ne marata, to jasno izrazita, ne ozirata se na mnenje drugih in ne briga ju, kaj kdo govori o njiju (to pravzaprav veliko bolj briga mene). Takšna sta. Prehitro rasteta in se prehitro osamosvajata in čeprav sem tega res vesela, čeprav sem najbolj ponosna in srečna mami na svetu, sem včasih tudi žalostna in si želim samo za nekaj trenutkov spet imeti v rokah dojenčka, malčka, ki sta mi prvo sekundo, ko sta prišla na svet ukradla srce, ki nista trmasto uveljavljala svoje volje, ki se nista otepala mojih objemov in poljubčkov, ki nista jezno vreščala in igrala žalostnih obrazov, kadar nista dobila kar sta želela, ki sta jedla skoraj vse (tudi jogurte, avokado, sadje in zelenjavo), ki sta bila srečna, kadar sem ju vzela v naročje in ki sta mirno spala med nama v postelji.

Najraje na svetu ju imam in z veseljem in ponosom spremljam vsak njun korak in hkrati pogrešam čase, ki so bili ter se veselim dogodivščin, ki nas še čakajo. Vsak trenutek je bil nepozaben, ne glede na to, kako zelo naporno ali stresno je bilo in vem, da bodo tudi vsi, ki še prihajajo. Iskreno priznam, da se mi sploh ne zdi, da sta tako velika, vse dokler v roke ne primem oblačil v velikosti 116/122 in 98/104, takrat mi je jasno, da smo že daleč od dojenčkov. In jaz se spet sprašujem, kdaj se je to zgodilo…

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj