Prime me za roko in odpelje za seboj na zelenico, pri tem svoje namene izraža zgolj z nasmehom in ponavljanjem `mama, mama`. V eni roki drži ogromno vodno pištolo, z drugo pa me postavi točno predse in me s širokim nasmeškom na obrazu poškropi. Čeprav je premajhen, da bi pištolo držal pokonci, je našel način, ki mu je dovolj enostaven in zabaven, da lahko povsem enakovredno sodeluje v igri škropljenja z vodnimi pištolami, prav tako kot je našel način, da povsem enakovredno izrazi svoje želje, misli in strahove in se pogovarja z nami, čeprav njegovo besedišče trenutno premore le kakšnih 7 besed, pa še te so v večini okrnjene. Nikoli ni imel težav s pogovarjanjem; če je želel da ga nekam pospremiš, če ti je želel kaj pokazati, če te je želel ob sebi, te je enostavno prijel za roko in odpeljal s seboj, če je želel kaj imeti, je to več kot očitno pokazal, pa četudi je to pomenilo, da je pet minut s prstkom vztrajno kazal določeno stvar in zraven ponavljal `ek, ek, ek`, če je želel gledati risanko, ti je prinesel daljinca, če je želel mleko, je odprl hladilnik, če je želel iz hladilnika še kaj druga, je iztegnil rokice, da si ga dvignil in potem pokazal, kaj želi, če si je želel sam izbrati kaj bo imel oblečeno, je šel v omaro ali predalnik in to prinesel. , če je bil pokakan, se je prijel za nos, kazal na plenico in zraven ponavljal `ak, ak` ali `blek, blek`. Ne glede na to, kaj je želel, je bila njegova telesna govorica, tudi preden so jo spremljali medmeti in vzkliki, tako izrazita, tako jasna in tako močna, da smo vedno točno vedeli, kaj želi.
Spomnim se, da je Ria potrpljenje za razlaganje, kaj si želi, izgubila že po dveh poskusih, Noe pa lahko to počne minute dolgo, preden mu začne pohajati potrpljenje. V svojih odločitvah je jasen, odločen, neomajen in tako potrpežljiv, da običajno doseže svoje, če ne prej z razlago in prepričevanjem, pa potem z jokom in kričanjem. Če bi znal povedati, bi svoje želje izrazil v sekundi, sedaj pa se včasih trudi precej dlje časa, a mu to ne predstavlja ovire. Jo pa zato predstavlja nam, ki si na vsak način želimo, da bi že začel govoriti, saj bi bilo sporazumevanje veliko lažje in hitrejše. Včasih si kaj želi ali kaže na kaj, pa nimamo pojma, kaj hoče povedati, včasih po deset ali petnajst minut poslušamo jok, pa nam ni jasno, zakaj joče. Včasih kaže v v se smeri, pa v resnici nič ne pokaže in smo že totalno zbegani in živčni.
Ria je začela govoriti pri enem letu, jasno in povezano pa pri dobrem letu in tako nikoli nismo imeli težav s komunikacijo; svoje želje je znala vedno še predobro razložiti in izraziti in zato nam je včasih toliko težje razumeti, kaj želi povedati Noe. Nikoli ne bom pozabila, kako je že pri dveh letih uporabljala besede, ki so nas puščale brez besed, njen besedni zaklad pa je res občudovanja vreden in pri svojih štirih letih zna pripovedovati zgodbe in se pogovarjati kot odrasla oseba. Prepričana sem, da je to posledica večernega (in tudi dnevnega) branja najrazličnejših otroških knjig, ki so pripomogle k razvoju njenega besednega zaklada in govornih sposobnosti, a je govorni razvoj zagotovo delno pogojen tudi z individualnimi lastnostmi posameznika. Zadnjič sem nekje brala, da otrok ne more biti enako govorno in gibalno sposoben; ali je boljši v govoru ali v telesnih aktivnostih in Ria je vedno kazala več zanimanja za govor in branje kot plezanje in skakanje in čeprav je telesno zelo spretna, se ne more kosati z Noetom, ki je že pri dobrem letu plezal in skakal bolje kot ona pri treh, ki se ne boji višine, nevarnosti in stopnice brez težav osvaja že več mesecev, ki obvlada vsa prevozna sredstva s kolesi in mu padci ne predstvljajo nobene ovire, a zato trenutno nima nobenega interesa za govor, za knjige pa samo pogojno, ob večerih, ko skupaj beremo zgodbice za lahko noč.
Marsikdo vpraša, če še ne govori in dobila sem že vprašanje, če se dovolj pogovarjamo z njim, če mu ponavljamo besede. Povsem enako ga učiva stvari, kot sva učila Rio, povsem enako se pogovarjava z njim, kot se z njo, s to prednostjo, da ima on še sestro, ki se pogovarja z njim, ona pa razen odraslih ni imela nikogar. Seveda se tudi z njim igramo igrico `ponovi`, a ker ne pokaže nobenega interesa in v igri sploh ne sodeluje, zelo kmalu odnehamo. Ne zdi se mi smiselno siliti v otroka in ga mučiti z nekimi nalogami, če nima interesa zanje. Zelo dobro zna poklicati `mama`, povedati `lada` (čelada), potem so tukaj še `Ria, Jaka, ata, hala (hvala), jaja (jajce), opla-opla (iz pesmice Žogica Marogica)`, pa oponašanje živalskih glasov, medmeti in vzkliki, a pač ni eden tistih, ki bi govoril kot navit, ki bi ponavljal kot papiga ali se trudil z novimi besedami kot tujec, ki hoče osvojiti kakšno domačinko. Njemu je čisto super tako; preprosto, ležerno, z malo mahanja, veliko objemanja in nekaj vzkliki. Bolj kot ga opazujem, bolj se zavedam, da mu govor ne predstavlja nobene ovire, a zanj pač nima interesa. Vsake toliko nas namreč preseneti s kakšno novo besedo, da malo vrže vabo, da nam pokaže, da zmore, potem pa nadaljuje v svojem stilu.
Ne obremenjujem se, ne sprašujem se, kdaj bo začel govoriti in se tudi ne obremenjujem z mnenji drugih. Nekateri so klepetulje, že vem, če imam doma eno tako, nekateri so povsem neizrazni in ne samo, da ne govorijo, tudi kažejo ne, nekateri pa so nekje vmes, malce povejo, več kričijo in še več pokažejo, a vedno dosežejo svoje. Govor je eno izmed področij, kjer se mame zelo rade primerjajo; koliko besed, katere besede, kako hitro, katera imena, katere črke, kako govori R, kakšne stavke tvori in kako dobro zgodbo pove. Jaz se ne. In če bi nekatere že skakale okrog pediatrov in logopedov, jaz pustim, da pride čas, ko bo tudi njega začel govor veseliti. Če otrok ne osvoji razvojnih stopenj hkrati z ostalimi (ali pred ostalimi), to še ne pomeni, da je z njim kaj narobe, da jih ne bo osvojil ali da potrebuje pomoč, lahko pomeni, da mu samo primanjkuje interesa ali da še ni pripravljen.
Obvlada žogo, plezalo, trampolin, poganjalca in priznam, na trenutke si želim, da bi obvladal tudi govor, da bi znal kaj povedati, še posebej, ko ga že tridesetič vprašam `kaj želiš?`, pa mi v odgovor s prstom pokaže na polno polico stvari in zraven ponavlja `ek, ek, mama, ek, ek`. Še pogosteje si to želi mož, ki mu včasih neverbalno sporazumevanje dela precejšnje težave, ampak dokler je otrok srečen, dokler razumemo, kaj želi, dokler s svojimi kretnjami, mahanjem, iztegovanjem kazalca in odpiranjem omar in predalov jasno izrazi svoje želje, je vse kot mora biti. Včasih se vprašam `zakaj ne govoriš?`, pa se že v naslednjem trenutku zavem, da bi potem bila prikrajšana za čudovito izkušnjo odkrivanja moči neverbalnega izražanja in sporazumevanja. Prav toliko kot je včasih naporno, je tudi zabavno in ob opazovanju izraznosti in jasnosti njegovih gest se zavem, kako zelo so včasih besede odveč. Ker objem dejansko pove več, kot tisoč besed in ker nasmešek ne skriva le veselja, ampak celo paleto čustev in razpoloženj. Otroci nas lahko s svojim `neznanjem` toliko naučijo, če si le dovolimo videti. 🙂
