Ste kdaj pomišljali, kaj bi, če bi lahko? Kako bi živeli, kaj bi počeli, kam bi odpotovali, s kom bi bili, kaj bi si želeli in koga ali česa za nič na svetu ne bi želeli zamenjati, izpustiti, pozabiti, izgubiti?
Tako kot odraščamo, se spreminjamo, dozorevamo in nadgrajujemo svoje sposobnosti in vrednote, prav tako se spreminjajo tudi naši cilji in želje. Kar se mi je zdelo pred desetimi leti povsem nesprejemljivo in moteče, mi je danes še kako znano, samoumevno in celo ljubo. Moja mama bi rekla, da sem pojedla ogromno zarečenega kruha, jaz bi rekla, da sem se ga preobjedla. V življenju se veliko stvari spremeni, a so tudi nekatere, ki vselej ostanejo enake.
Kot deklica sem želela postati cvetličarka, potem sem diplomirala kot pravnica, v resnici pa se sedaj ukvarjam s pisanjem in oblikovanjem. Kot deklica sem sanjala o potovanjih s prijateljico, potem sem precej potovala z možem, sedaj pa si najbolj želim družinskih pustolovščin in raziskovanj z otroki. Kot deklica sem risala velike hiše s številnimi spalnicami, ogromnimi stopnišči in zasebnimi igrišči, sedaj pa se mi zdi povsem zadovoljiva družinska hiša, v kateri bi imeli dovolj prostora za vse svoje sanje, hobije, ambicije in skupne spomine. Kot deklica sem si želela ogromno omaro, pravzaprav garderobno sobo z neskončno obešalniki in policami, danes pa je povsem navadna omara prevelika, ker se zavedam, da je bistvo v človeku in ne na njem in da videz ne more ustvariti vsebine, če je človek `prazen`. Kot najstnica sem svoje sanje oblikovala v veliko bolj dosegljive predstave; v dobro službo, čeprav sem zdaj najbolj srečna kot svobodna in samosvoja oseba, ki na prvo mesto postavlja svoje interese in ljubezen do dela, ki ga opravlja in ne zaslužek; v predanega in razumevajočega partnerja, čeprav se je za tem skrivalo še nešteto drugih pričakovanj, ki sem jih odkrila šele veliko kasneje; v potovanja in potepanja, ki so bila nekaj časa zelo popularna, a sva hitro ugotovila, da to ni smisel najinega življenja in končno v družino, v otroke, ki bodo poosebljali smisel mojega oziroma najinega življenja in prav slednje je tudi edino, kar je točno takšno, kot sem si vedno želela.
Realnost ni združljiva s sanjami in pričakovanja vselej uberejo povsem svojo pot, a vse kar iz tega nastane je običajno veliko boljše od tistega, kar bi bilo, če bi bilo. Če bi lahko. Pa vendar se včasih vprašam, kaj bi, če bi lahko…
Če bi lahko živela kjerkoli na svetu, bi izbrala tisto urbano obrobje, ki je dovolj povezano z mestom, a ti hkrati daje vso potrebno svobodo, da se ne rabiš obremenjevati s sosedi, hrupom in gnečo. Če bi lahko počela karkoli, bi bila oblikovalka nakita, tista prava, velika, odmevna in drugačna, ki bi svoje kreacije s ponosom predstavljala na `fashion weeku` in jih razkazovala v drznih kombinacijah. Če bi lahko izbrala kateregakoli moškega, bi izbrala visokega svetlolasca, košarkarja, ki bi bil dovolj romantičen in možat hkrati, da bi lahko sledil mojim nenadnim spremembam razpoloženja in pričakovanj. Če bi lahko imela poljubno veliko družino, bi to bili trije prekrasni otroci, ki bi se lovili po malce večji družinski hiši, z veseljem pomagali pri peki peciva in košnji zelenice ter na vrtu obirali na pol zrelo zelenjavo in trgali komaj razcvetele rože. Če bi lahko, bi dvakrat na leto potovala v New York, si privoščila počitnice v tropih, teden smučanja v Alpah in poletni oddih na Jadranu. Če bi lahko izbirala prihodnost za svoja otroka, bi želela da počneta karkoli, dokler ju to veseli in jima omogoča življenje izven okvirjev; iz vsake stvari lahko ustvariš umetnost, če se ne obremenjuješ z mnenjem drugih. Če bi lahko izbirala, bi želela videti vse najbolj skrite lepote sveta, doživeti najbolj nepozabne izkušnje in uživati v sreči, ki je mnogim odvzeta.
Če bi lahko… ta `če bi lahko`, je med tem, ko sem pisala to objavo in svoje razmišljanje, ki se mi je včasih zdelo zelo daleč od realnega, kar naenkrat postal povsem resničen in sprejemljiv, povsem vsakdanji in dosegljiv, absolutno moj. Dejansko imam vse, kar sem kdaj želela, svoj `če bi lahko`, pa se tega, dokler vsega skupaj nisem zapisala, sploh nisem zavedala. In kar še nimam, še vedno lahko dosežem.
Včasih pomaga, če svoja pričakovanja zapišemo; ko se slike spremenijo v besede, kar naenkrat postanejo dosegljive in ko spustimo kriterije, ugotovimo, da vse dejansko že imamo. Da smo imeli vse to ves čas pred nosom, le da se tega nismo zavedali, da tega nismo opazili.
Še nekaj let nazaj (preden sem postala mama), bi lahko naštela cel kup ciljev in sanj, ki bi bili še danes težko ali celo nedosegljivi, v zadnjih letih pa so se moje prioritete spremenile in s tem so se spremenile tudi moje vrednote, moja pričakovanja in moji načrti.
Če bi lahko, ne bi ničesar spremenila. Ne svojega življenja, ne svojih odločitev in tudi oseb, ki so ob meni ne. Mogoče bi dodala nekaj ničel za številkami na svojem bančnem računu – kdo pa ne bi? – to pa je tudi vse. In konec koncev to ne prinese vsega, kar pa že imam.
Prav to, kar imam, sem si vedno potiho želela, le da se je zdelo preveč navadno in vsakdanje, da bi povedala na glas, vse dokler dejansko ni postalo moj vsakdan in sem postala na to tudi ponosna. 🙂
