Samo zadihati sem morala

0

Danes je eden tistih dni, ki se ni začel samo odlično, ampak popolno. Zjutraj smo vstali zelo zgodaj; otroka sta hotela iz postelje že ob 4.20, ampak sva ju uspela prepričati, da smo poležali (beri: z nogami na glavah, odkriti in z nenehnim brcanjem ter zadnjih nekaj minut celo brez plenice) do 5.05. Ponavadi bi od groze rjovela kot lev ali sikala kot kača, vendar danes nisem. Če vstaneš deset minut prej, si tudi deset minut prej urejen in točno tako je bilo. Ob 6.00 smo bili vsi pripravljeni na odhod, imeli smo vsak svoj dežnik in torbo in celo nekaj minut za jutranji klepet z dedkom in babico in opazovanje ribic.

Ne spomnim se, kdaj smo se nazadnje tako hitro, mirno in rutinirano uredili in odpravili od doma. Ob 6.20 sva bila že vsak v svojem avtu, na poti v službo. In tukaj se je odličen dan šele začel. Če si skromen in ne preveč pikolovski, lahko najdeš zadovoljstvo v zelo majhnih rečeh in v zadnjih nekaj tednih sem se to še posebej naučila ceniti. Ko pridem domov, je kosilo vselej kuhano in otroka veselo vriskata, ko stopim skozi vrata.

Kljub obveznostim, s katerimi smo imeli napolnjen popoldan, je bil dan zame odličen. Vse do trenutka, ko smo se po gimnastiki napotili na obisk Muce Copatarice in se je piramida celodnevnega uspeha začela počasi rušiti. Mali mi je, medtem ko smo čakali na slikanje z muco, pobegnil iz knjigarne in je Ria ostala sma v vrsti, medtem jo je nekaj ljudi prehitelo, ko smo prišli nazaj in spet čakali, smo opazovali starše in stare starše, ki so želeli, da se otroci z maskoto slikajo, kljub temu, da sami tega niso želeli. Vse za dobro fotko. Za lep spomin. In smo še kar čakali. Ko bi morala biti na vrsti, se je Noe odločil, da se ne bo slikal in ker s eni želel on, se ni želela tudi Ria. Vredu. Gremo iz knjigarne, smo jo prišli pač samo pogledat. Ampak ne, ona se hoče slikati, ampak z bratcem. Stoji in vztraja. Ljudje hodijo mimo, mi pa še kar čakamo. Pobašem Noeta in greva ven. Ria se slika z muco in z možem prideta za nama.

Že včeraj sva jima obljubila, da gremo po kakšno igračo. Odločili smo se, da sladkarije in podobne zadeve zamenjamo z eno majhno igračko tedensko. Za Rio je to figurica My little pony, za Noeta kakšen avto. Tukaj pa se vse skupaj šele začne. Jamrata, se zbadata, se pritoćujeta, Ria me nešteto krat pokliče “mama” ins tokrat vpraša, če bomo šli tudi po igračo. Na delikatesi, kljub mojim prošnjam in opozorilom, govori tako glasno, da ne sliđim prodajalke in desetkrat ponovi, da moramo kupiti aljaževo klobaso, čeprav sem ji že prvič pritrdila. To ponavljanje me včasih spravlja ob pamet. Vprašanje je sposobna ponoviti tudi 20 krat. Dobesedno. In po določenem času prigovarjanja in opozarjanja enostavno nisem več sposobna absorbirati toliko pozornosti in stresa. Vzamemo igrače in gremo na blagajno. Bila sem jezna, utrujena in razočarana hkrati. Z nakupovalnim vozičkom sem šla naravnost proti dvigalu, medtem ko sta otroka skakala po igralih in se nista zmenila zame. Ko me bosta pogrešila, bosta prišla za mano, poleg tega je bil zadaj še mož. Ko ne zaležejo opozorila, ko je vsaka moja beseda preslišana, ko sem nevidna in neslišna, moram očitno enostavno oditi, šele takrat zaznata, da je nekaj narobe.

Spakirali smo se v avto in se odpeljali proti domu. Po poti je bilo vse tiho, le sirena rešilnega vozila, ki si ga je izbral Noe, je občasno zatulila. Mislim, da smo imeli vsi vsega dovolj. Ko smo prišli domov, sva uredila otroka za spanje in medtem, ko jima je mož postregel večerjo, sem se jaz s čokolado v roki zaprla v kopalnico. Rabila sem nekaj minut miru. Nekaj minut tišine, da si sestavim misli. Da poiščem zadovoljstvo in nasmeh, ki sem ju prinesla domov nekaj ur nazaj in ki sta se izgubila nekje v nakupovalnem središču, ko sem  neučinkovito prigovarjala otrokoma in skušala ohraniti mirno kri.

Mogoče so krive neprespane noči, mogoče vreme, mogoče otroka, ki ne razumeta, da je včasih človeku pač dovolj in si želi samo miru. A čokolada, branje večerne pravljice in sproščen večer na kavču, popravijo še tako slabo razpoloženje. Samo zadihati sem morala!

Comments

comments

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj