Bi otrok res moral vse sam?

0

Ko smo bili mi otroci, smo bili veliko bolj samostojni kot so ali bodo naši otroci (generalno gledano, seveda vedno obstajajo izjeme). Sami smo hodili v šolo, tudi že v prvem razredu, ob popoldnevih k verouku, ob nedlejah k maši, sami smo si pripravljali za jest in občasno že celo kaj skuhali. Vozili smo se s kolesom brez čelade, sami raziskovali gozd, se igrali na bližnjem travniku in hodili v trgovino. Brez nadzora smo prečkali cesto in se potikali po celi ulici. Starši so res vedno vedeli, kje smo, a so nam tudi dovolj zaupali, da so nam dovolili biti samostojni. Današnje otroke pa nenehno držimo za roko, da slučajno ne bi skrenili s poti, privzdigujemo na vsakem koraku, da se ne bi ob kaj spotaknili in jih vse do srednje šole obravnavamo kot malčke, potem se pa čudimo njihovi nesamostojnosti, razvajenosti in občutljivosti, za katero smo v resnici itak krivi sami. Vse kar je bilo za nas samoumevno, je zanje tabu in vse kar smo si mi upali, njim prepovedujemo. Čeprav se lahko v kakšnem pšogledu prištejem med preveč skrbne starše, če nas tako imenujem, se v glavnem trudim, da bi bilo njuno otroštvo vsaj delno podbno mojemu. Vsaj približno toliko brezskrbno, nagajivo in razigrano, zvedavo in norčavo, divje in umazano.

Odkar pomnim,  ju navajava na sodelovanje in samostojnost.  Ko sta bila se dojenčka in sta se plazila,  kobacala in kasneje že hodila,  sta vselej sodelovala pri sesanju,  pometanju in pospravljanju. Takrat ju je to zanimalo in veselilo, meni pa je bilo v resnici odveč, a sem jima vseeno dovolila, ker sem se in se zavedam pomena otrokovega interesa in vključevanja.  Vse to in še marsikaj drugega,  počneta še danes.  Pomagata pri obešanju in zlaganju perila,  pri polnjenju pralnega stroja,  pri čiščenju kopalnice in brisanju prahu,  pri pospravljanju igrač in pripravljanju mize.  Sama se oblečeta;  Ria,  če se ji le ljubi,  v celoti,  Noe na pol,  čeprav se zelo trudi,  da bi se v celoti,  sama se obujeta in si oblečeta vrhnja oblačila,  umivata si zobe,  namažeta si kruh,  pripravita si svoje nahrbtnike,  pospravita za seboj po obroku,  vendar pa se še ne umijeta sama in tudi ne zaspita sama.  No, tudi igrata se nerada sama.  Če se lahko nekateri otroci za pol ure,  uro ali še več sami zaigrajo,  se ona dva običajno po nekaj minutah zgrabita in situacija običajno zahteva najino posredovanje.  Če se igra samo en,  se zelo hitro naveliča in želi sodelovanje enega izmed naju,  samo zato,  da je bolj zanimivo. Če veliko otrok zvečer zaspi samih,  brez pravljice,  brez prisotnosti staršev,  ona dva ne.  Vsak večer jima najprej kakšne pol ure berem in če še ne zaspita, se nato stiskamo in crkljamo.

Tudi igrač skoraj nikoli ne pospravita sama.  Pri nas je pač tako,  da je vse bolj zanimivo,  če sodelujeva tudi midva. Najprej se dela lotita sama,  po nekaj minutah pa že potrebujeta pomoč.  Včasih presenetita in si sama nalijeta mleko,  pospravita svoje stvari ali samoiniciativno pripravita posteljo za spanje.  Včasih,  precej velikokrat,  pa se jima povsem nič ne ljubi,  takrat si tudi čevljev ne znata obuti,  ne znata si zapreti zadrge na jakni in ne najdeta zobne ščetke.  Kadar se jima ne ljubi,  sta tako utrujena,  da si celo rite ne znata obrisati in tudi do postelje se komaj odvlečeta,  medtem ko zaspita vseeno ne hitro.

Mejniki,  kaj vse in kdaj bi morali otroci početi sami,  so danes prav toliko različni kot razvojni mejniki s suhostjo,  odvajanjem od dude,  samostojnim prehranjevanjem in hojo.  Tisti zgodnji ‘sam’ oziroma ‘sama’,  ki ga starši večinoma pozitivno in z veseljem spodbujamo,  četudi ni vse v njihovi moči in četudi ni učinkovito opravljeno,  saj jih želimo naučiti vztrajnosti,  delavnosti in sodelovanja ter jih spodbujati k razvijanju veščin,  kaj hitro prerastejo v ‘ne bom’,  ‘ne morem’,  ‘nočem’,  ‘daj ti ‘ in celo vljuden ‘pomagaj mi’,  ko dvigne roke in pusti,  da vse narediš ti. In sprašujem se, kako bosta samozadostna, ko pa je še meni kolikokrat tečno, kadar sem sama s sabo in kljub vsem izkušnjam in znanjem, nisem samozadostna, vsaj ne toliko, da bi si želela miru in samote. Včasih se zaigrata in ju z občudovanjem opazujem, a ju tudi povsem razumem, kadar se jima ne ljubi, kadar jima je vsega dovolj oziroma premalo.

Nimam pojma,  kdaj bi morala kaj narediti sama in se mi s tem sploh ne da ukvarjati.  Ko sta dovolj sposobna in pokažeta voljo,  je čas,  takrat se začne spodbujanje in ko jima volja pade,  ju skušam motivirati.  Kadar pa motivacija in volja padeta meni,  takrat raje namesto njiju vse naredim sama.  Vem,  da je to narobe,  vem,  da ni vzgojno,  vem,  da ni pravilen pristop,  a se mi ob 6.15 zjutraj res ne ljubi prepirati,  kdo bo komu obul čevlje,  katero jakno bi imel oblečeno in kdo ga bo pripel v avtosedež.  Časovne stiske znajo otroci najbolje izkoristiti,  a najbolj presenetljivo je,  da bi ravno takrat,  ko se najbolj mudi,  ko sem jaz najbolj živčna in ko imam že itak polne roke,  ona dva vse sama.  Sama bi se obula in to z veliko žlico za čevlje,  sama bi izbrala jakno,  zaradi česar 5 min stojita pred omaro in ven vlečeta povsem neprimerna vrhnja oblačila,  sama bi si obrisala rito in to tri krat in porabila celo rolo papirja,  sama bi zlezla v avtosedež in vmes vsaj dva krat strmoglavila iz avta in zraven bi imela celo vojsko igrač,  ki jih izbirata 10 minut,  tovoriva jih pa na koncu midva.

Zavedam se, da njuno otroštvo ne bo povsem takšno, kot je bilo moje, a se želim potruditi, da bo vsaj približno podobno. Da bo računalniške igrice zamenjalo plezanje po drevesih in vožnja s kolesom, da bodo klepet preko računalnika zamenjalo popoldansko druženje s prijatelji, da bosta namesto restavracijo raje zavila v hladilnik in si obrok pripravila sama, da bosta znala v roke prijeti metlo in grablje, da bosta zelenjavo raje pšobirala z domačega vrta kot polic v trgovini, da bosta spoštovala in občudovala domače živali in ne kosmatih ljubljenčkov, ki se izležejo iz plastičnih jajc, da se bosta znala pogovarjati v slovenskem jeziku in ne spačenem žargonu, ki ga ne bo nihče razumel, da bosta brala knjige, namesto poslušala obnove in da se bosta znala sama postaviti zase. Da bosta znala sprejeti posledice svojih dejanj in popraviti napake, ki jih bosta storila. Mogoče še nista samostojna v stvareh, ki jih drugi že brez težav obvladajo, mogoče ne naredita vsega tako super kot drugi, a brez dvoma znata zelo jasno, direktno in odkrito izražati svojo voljo in se postaviti za svoje interese. Ne pričakujem, da bosta pri dveh in štirih samostojna, si pa želim, a si želim in prizadevam, da bosta pri osmih ali desetih. V resnici sta skoraj povsem samostojna, samo jaz ne smem biti v bližini. Kako ironično je to… Spodbujam ju pri samostojnosti in spoštujem njuno individualnost, ker se bosta le na lastnih napakah in s ponavljanjem naučila veščin, ki jima bodo kasneje v življenju še kako koristile. In ne pričakujem in zahtevam, da sta že samostojna, ker to ne sovpada z njuno starostjo in razvojem, a bom to od njiju pričakovala in zahtevala, ko bosta dovolj umsko in telesno zrela. Do takrat pa ju bom spodbujala.

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj