Meni pripraviti presenečenje je (skoraj) nemogoče; vsaj do prejšnjega četrtka je bilo. Vedno želim imeti vse pod nadzorom, v vsako stvar vtaknem svoj nos in imam popolnoma organiziran dan oziroma teden, kar pomeni, da nobena nepredvidena situacija ne more mimo mene. Če mi že uide, pa splet okoliščin zelo hitro nanese tako, da zanjo izvem. Malo sem imam zahvaliti tudi mojemu izrednemu instinktu, ki ne izpusti nobene malenkosti. Po eni strani pa je to tudi slabost. Naj se še tako trudim, da ne bi, vedno vse izvoham.
Že nekaj let je tako, da na veliko pečem torte, ne samo za družinske člane, temveč tudi za bližnje sorodnike. To rada počnem, hkrati pa je nekako postalo tradicija. Torta je pač vedno lepo darilo, še posebej, če je narejena po okusu slavljenca. In tako zadnja leta pečem torto tudi za svoj rojstni dan; v našem przaničnem decembru je to v 10 dneh tudi po 5 ali več tort. Letos sem se odločila, da bom zadevo omejila. Predvsem zato, ker mi primanjkuje časa, malo pa tudi zato, ker se mi zdi čudno, da si sama pečem torto. Tako nisem praznovala, nisem kuhala kosila in nisem pekla torte. Letos prvič ne. Zamislila sem si mini pice in tri vrste peciva, ki sem ga spekla dan prej; po službi je bilo to čisto dovolj za prijetno pogostitev in druženje, a so zadeve stekle malo drugače.
Pridem iz službe domov in na vhodnih vratih zagledam sliko sebe kot dojenčka. Najprej sem pomislila, da je imela sestra preveč časa in se ji je ljubilo ukvarjati s tem. Sledila je slika mene kot malčice, pa skoraj najstnice in slika s sestro. Tukaj sem že jokala. Slika z najboljšo prijateljico in slika z možem. Tukaj sem že vedela, da za to ni odgovorna sestra, ampak moj mož. In potem fotografiji najinih otrok. Polepljene so bile vse od vhodnih vrat do našega stanovanja in opremljene s kratkimi mislimi. Ko sem prišla v kuhinjo, sem videla, da se v pečici peče krompir. Takoj sem vedela, da je moral mož prej iz službe, mislila sem, da kakšno uro, potem pa so me presenetili s šopkom rož in torto, ki jo je naredil mož. Takoj sem vedela, da v službi najbrž ni bil. In res. Ker sem dvignila roke nad praznovanjem rojstnega dne in pečenjem torte, je za vse skupaj poskrbel on. Skuhal je kosilo in pripravil torto. Bila sem res presenečena. Zelo. Še nikoli ni naredil torte, še nikoli ni povsem samostojno skuhal takšnega kosila; vsaj ne svinjske ribice v s pršutom in rukolo v listnatem testu in še nikoli si ni vzel dopusta zaradi rojstnega dne, pa si ga je vzel zaradi mojega.
Kar naenkrat sem imela dve torti. Ja, tudi mama je naredila eno in to povsem enaki, pravzaprav narejeni po istem receptu, a kljub vsemu različni. In tudi recept sem takoj uganila, ker mi je v zadnjih dneh tolikokrat prekrižal pot na FB-ju, da ga enostavno nisem mogla zgrešiti.
Zjutraj me je v službi obiskal škrat, ki mi je nastavil luštno darilce, potem so mi čestitali sodelavci in sodelavke in me razveselili z darilom in na koncu takšno presenečenje doma. Sploh nisem mogla verjeti. Od še enega rojstnega dneva, ki se je začel z jutranjim kričanjem otrok, ki jima dejstvo, da imam rojstni dan, ni prav nič pomenilo in od katerega nisem prav nič pričakovala, sem pravzaprav dobila več kot katerokoli leto poprej. Na presenečenje sploh pomislila nisem in tudi slutila nisem nič, čeprav bi moža tekom dneva skoraj nevede razkrinkala in prav zato, ker se mi je zdelo povsem nemogoče, je postalo resnično.
Zares lepo darilo, če si mož vzame dopust in ti pripravi takšno presenečenje. Za nekatere mogoče nič posebnega, ker možje kuhajo in pečejo tudi sicer, moj pa počne vse drugo, le tega ne. Poleg tega je bilo vse kar je pripravil res okusno in zato je bilo presenečenje še toliko večje. Očitno je potekalo vse tako, kot si je zamislil. A vendyarle je bilo ob koncu dneva prav zanimivo slišati, da mu ni uspelo postoriti vsega, kar je imel v načrtu, da mu je zmanjkalo časa in da je kljub temu, da je bil doma, pošteno utrujen. Z nasmeškom sem prikimala in rekla “Zdaj veš, kako sem se jaz počutila.” Zadnja pač mora biti moja. 🙂
