Spat grem okrog polnoči in potem vsake pol ure pogledujem na uro. Ne zato, ker ne bi mogla spati, čeprav sem včasih res tako utrujena, da se mi sploh ne ljubi zapreti oči in se mi zdi, da bi bilo bolje, ko bi noč kar prebedela, ampak zato, ker se otroka ves čas dramita, sanjata, oglašata, vmes moram še na stranišče, pit vodo in proti jutru, ko se mi zdi, da se noč ne bo končala tako trdno zaspim, da je kar naenkrat pet. Jutro vedno prehitro pride in po skoraj petih letih se mi še vedno zdi, da se ne bom nikoli več naspala.
Prehitro bujenje, jutranja hektika, nešteto slojev oblačil in cel kup vrečk me niti slučajno ne zbudijo. Včasih bi lahko po poti v službo še kakšno oddremala. Zadnje čase ugotavljam, da me materinstvo izčrpava. Pozabila sem, kako je bilo, ko sem bila doma; sploh se več ne spomnim, pa čeprav je to bilo skoraj včeraj. In če sem si še nedavno želela še kakšnega otroka, me je ta želja v zadnjih mesecih minila. Ne vem, če bi bila sposobna še enkrat čez vse to; čez pestovanje, nočno bedenje, dojenje in previjanje vsako uro, čez uvajanje goste hrane, učenje hoje in govora, čez odvajanje od dude, navajanje na voziček, avto sedež in vse ostalo. Predvsem pa ne vem, če bi še enkrat zmogla monotonost dela od doma in nenehne skrbi za gospodinjstvo, ko nikoli ne veš, česa naj se najprej lotiš, kaj naj najprej primeš in ko kupi nezlikanega perila zijajo vate, medtem ko otrok spi, ti pa sediš za računalnikom. Ko si doma, vse počaka. Nič se ne naredi samo in ničesar nihče ne naredi namesto tebe; zdi se, da imaš dovolj časa za vse, v resnici pa niti ene stvari ne moreš narediti v miru. Ko imaš doma otroke, se tudi stuširati ne moreš v miru, kaj šele, da bi dve minuti v miru posedela na stranišču. Včasih se mi je zdelo, da sem vse svoje potrebe in obveznosti prestavila na večer, takrat pa sem bila tako utrujena, da me umazana posoda, nezlikano perilo in poln koš perila sploh niso več ganili. Ko sem zaprla oči, je vse izginilo.
Velikokrat sem možu rekla, da je lahko srečen, da gre v službo, ker se tam dejansko spočije. Umakne se od družinskega vrveža, od kričanja in trmarjenja otrok, od smrdečih plenic in pobruhanih oblačil, od smrkastih nosov in tečnarjenja pred spanjem. Ne rabi razmišljati, kdaj bo šel na sprehod in kdaj v trgovino, kaj bo skuhal, koliko strojev še mora oprati, kdaj bo posesal in kaj bo počel, da ne bosta otroka že po dveh urah bolj tečna kot pred večernim spanjem. Naporno je, ko delaš oboje hkrati, v resnici pa nič zares in ko se po napornem dopoldnevu vse obveznosti prestavijo na popoldan ali večer.
Ko pridem v službo, dom odklopim. Ne razmišljam o otrocih in njunih potrebah, ne lovim svojih misli v vrvežu vsakodnevnega kričanja in joka in ne gledam kupčkov, ki z vseh kotov zijajo vame; kupi umazanega perila, kupi nepospravljenih igrač, kupi nezlikanega perila, kupi nogavic brez para, kupčki plastelina, drobtinic in prahu. Ko zaprem vhodna vrata, se domača zgodba zame zaključi in od tam naprej sem v službi. Otroka sta vedno z mano, a počnem kar me veseli, kar me zanima in v delu uživam. Sem v nenehnem pogonu, v stalnem raziskovanju in učenju in imam ob koncu dneva kaj pokazati. In kar je najpomembnejše, sem med ljudmi; se pogovarjam, potarnam, se nasmejim. Ko si sam doma z otrokom ali dvema pa ti je včasih že takšna kriza, da bi se najraje pogovarjal s steno, če bi šlo. Že res, da samota včasih sede, ampak po določenem času se vsega naveličaš. Ko pridem v službo nisem mama, nisem žena in nisem gospodinja, sem samo jaz, z vsemi svojimi ambicijami in sposobnostmi, s svojim znanjem in zagonom in priložnostjo, da pokažem, kaj znam in morem. Tam si umirim razbijanje srca in podivjane živce, ki mi jih zjutraj navijeta otroka in tam odmislim večino domačih skrbi, ker itak ne bodo nikamor pobegnile.
Hkrati pa nikoli ne vem, kaj me bo pričakalo, ko pridem domov. Včasih vreščanje in prepir, še preden stopim skozi vrata, drugič nasmejani obrazi in poljubčki. In vsak dan znova se počutim kot na tomboli; včasih me ob prihodu domov dvigneta, drugič potreta. Zdaj se bolj kot kadarkoli prej zavedam, da mora tudi mama od doma, da mora imeti svobodo in obveznost hkrati, da mora od otrok, da lahko zadiha in se vrne domov še bolj polna ljubezni in sreče. Monotonost dolgočasi in žalosti, monotonost krati kreativnost in izraznost, monotonost nas dela dolgočasne in apatične.
Ja, težko je vstati ob petih zjutraj. Težko je popoldne zorganizirati vse obveznosti, ki jih imamo, pripraviti vse za drug dan in zraven še kaj narediti, a je vendarle osvobajajoče. In dobro dene. Zdaj imamo enako (ne)pospravljeno kot smo imeli prej, zdaj prav tako pišem ob večerih kot sem prej in zdaj smo prav tako veliko od doma kot smo bili prej, le da jaz dopoldanski čas za razliko od prej preživim veliko bolj polno, učinkovito in koristno, hkrati pa smo, ko pridemo domov, vsi bolj veseli drug drugega, bolj srečni, da smo spet skušaj in znamo čas, ki ga preživimo kot družina veliko bolj izkoristiti.
