Če bi jima lahko dopovedala, bi jima rekla naj…

0

Kot otrok sem si vedno želela čim prej odrasti. Da bom lahko sama rezala z nožem, da se bom lahko sama igrala na ulici, da bom lahko sama doma in da bom lahko počela, kar me bo volja. Brez pridiganja, ki pa se, kljub temu, da sem že dolgo odrasla, še ni končalo. Očitno materinski čut in starševska skrb nikoli ne zbledita in imaj(m)o starši vedno občutek, da moramo otroke podučiti, jih opozoriti in z njimi deliti svoje mnenje in izkušnje.

Takrat se nisem zavedala, da odraslost in samostojnost prineseta tudi skrbi, delo in ogromno odgovornost; da to ne pomeni zgolj koristiti ugodnosti, temveč predvsem prevzeti obveznosti. Ko zdaj gledam otroka, kako brezskrbno je njuno življenje, si želim, da bi lahko skočila nazaj, ker bi zdaj veliko stvari naredila drugače.  In prav to se trudim dopovedati tudi njima. Naj zdaj uživata, naj se igrata, naj spita in naj jesta. Naj brezskrbno raziskujeta, naj ustvarjata, naj poležavata in lenarita. Naj poskusita vse bedarije tega sveta in naj se ne bojita, da bosta kaj zamudila, ker ju bo vse počakalo.

Ko bi jima le lahko dopovedala, naj me poslušata, ker bosta čez 20 let pogrešala vsak trenutek, ki ga nista na polno izživela in vsako noč, ki je nista prespala, tako kot se to sedaj dogaja meni, bi jima rekla:

Naj uživata v lahkotnem brezdelju sončnih dni in se nadihata svežega zraka, ker bosta še preveč časa preživela za računalnikom, telefonom ali tablico in takrat bosta pogrešala brezskrbno igro na svežem zraku.

Naj počneta otroške stvari in mislita otroške misli; zahtevna vprašanja, težke teme in globoki odgovori ju bodo še prehitro našli.

Naj se brezskrbno zlekneta na kavč in uživata v risanki. Kaj bi jaz dala, da bi lahko vsaj pol ure v miru poležala, pa nenehno nekdo skače po meni ali prosi za kakšno stvar. Ona dva pa imata možnost, a raje skačeta, telovadita in počneta tisoč drugih stvari.

Naj umažeta goro oblačil in jih z nasmehom zmečeta v koš za perilo. Dokler še jaz perem in likam, lahko po mili volji koristita to ugodnost; ko bosta morala to opravljati sama, pa bosta na umazana oblačila gledala povsem drugače.

Naj čofotata in se igrata v banji, naj se mažeta s peno in potapljata; nekoč se bosta z radostjo spominjala teh dolgih kopeli in si želela, da bi imela vsaj enkrat na teden čas, da se skrijeta pod peno.

Naj izkoristita vsak trenutek za aktivnosti, ki jih imata rada. Z leti jima bo časa zanje zmanjkovalo in vsako leto bosta bolj pogrešala obdobje, ko se nista rabila držati urnikov in si pisati dnevnih opravil.

Naj z veseljem in užitkom pojesta pripravljeno hrano. Vsakič, ko si jo bosta morala skuhati sama, se bosta spomnila, kako lepo bi bilo, če bi to namesto njiju naredil kdo drug.

Naj vedno povesta, kar si mislita. Otroke jemljemo dva krat bolj resno, a smo do njihovega mnenja dva krat manj kritični. Nihče ju ne bo grajal, ker sta iskrena in direktna, medtem ko bosta morala kasneje taktično, precej diplomatsko, z lepimi besedami povedati manj lepe stvari, samo zato, da ne bi bil kdo prizadet.

Naj uživata v vožnji z avtom, opazujeta okolico in kadarkoli zaspita. Na neskončne ceste bosta še prehitro gledala izza volana in takrat bo veliko prečudovitih razgledov ubežalo njunim očem.

Naj se znorita. Naj skačeta, plezata, raziskujeta, kopljeta, tečeta in se kotalita po travi. Naj izživita vse tisto, za kar bosta kasneje prevelika, preveč resna, preveč odrasla.

Naj živita počasi; brez nenehne ihte, brez bojazni, da jima bo kaj ušlo, brez strahu, da bosta kaj zamudila in brez tekanja z neštetimi padci. Prav za nič ne bosta prikrajšana in prav z ničimer jima ne bo prizanešeno, čeprav si bosta kdaj želela, da bi ju kakšna stvar obšla. Kot otroci grabimo bika za roge, kot odrasli pa si želimo samo obstati v sedlu.

In predvsem, naj se naspita. Naj zvečer ne protestirata, da ne želita v posteljo in naj se zjutraj ne zbujata še pred zoro. V spanju rasteta in se razvijeta in že čez nekaj let bosta pripravljena dati vse na svetu, da bi lahko vsaj še kakšno uro dlje spala. Če bi se le lahko naspali za deset let naprej…

Če bi bila spet otrok – triletnica, petletnica, desetletnica; bi se s čokolado v roki vrgla na kavč in uživala do nezavesti, bi vsako kosilo pojedla s še večjim veseljem, bi spala od ranega večera do poznega jutra in bi pustila, da bi me vsi stregli od spredaj in od zadaj. Zdaj vem, kako hitro to mine, takrat pa se mi je zdelo, da ne bo nikoli konec. 🙂

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj