Tako kot so duda, steklenička in plenice praktične in uporabne, tako so tudi nadležne. Pri letu in pol postopno postajajo vse bolj nadležne in tam pri dveh si že večina mam želi, da bi bil otrok suh; ker je previjanje, medtem ko te brca v trebuh, na pol teče, skače in telovadi sila naporno, da bi zaspal brez dude, ker je nočno stikanje pod posteljo in nenehno kupovanje novih včasih prav mučno in da mleko namesto iz stekleničke pil iz lončka.
To je tudi čas, ko večina babic, tet, prijateljic in drugih mamic začne težiti z vprašanji kot so “Še vedno imaš dudo? Kdaj jo boš vrgel v smeti? Ti jo lahko mucka odnese?”, “Zdaj si pa že velik fant, kaj če bi šel na kahlico? Ne bi raje nosil gatk?” in podobno. Ta vprašanja se otrok sicer dotaknejo oziroma jih akceptirajo in se zavedajo njihovega pomena, a si jih po večini ne jemljejo k srcu, zato pa toliko bolj najedajo mamam. Kaj če bi se lepo brigali zase? Še vsak je na koncu hodil na stranišče in še kako žal vam bo, ko boste brisale polulane deske.
Obdobje odvajanja je stresno za vse; tako za starše kot otroka. Kako se lotiti, kje začeti, kaj obljubiti, kakšne metode se poslužiti, kako dolgo vztrajati, kdaj je primeren čas, kdaj je otrok zares pripravljen in podobno. Meni se je kakšna dva meseca po Noetovem drugem rojstnem dnevu zdelo, da se dude, stekleničke in plenic ne bomo nikoli rešili. Pa je v roku treh mesecev ostal brez vsega. Dudo je izgubil, steklenički je odgriznil cucelj, plenic pa ni več želel, ker mu niso bile več udobne. Še sreča, ker smo za plenice zmetali malo premoženje. Vsak mesec za manjši tedenski nakup špecerije. Zadnje mesece smo ga previjali tudi po trikrat na noč, ker je veliko pil in še več lulal in so plenice prepuščale. V kopalnici smo imeli dve kahli v živalski podobi, robčke za ritko smo spravili v škatlico z nasmeškom, risali smo zvezdice, srčke in pluske, pa ni pomagalo, dokler se ni sam odločil, da jih več ne bo imel. In potem je čez noč ostal brez. čez noč je plenice zamenjal za prikupne gatke s Spidermenom in tovornjački. Dober mesec kasneje je suh. Čez dan se doma nikoli ne polula, ponoči pa mu včasih, kljub temu, da ga vestno nosiva na kahlo, tu in tam še uide. Prav tako v vrtcu, kjer se včasih očitno preveč zaigra in enostavno pozabi, da mora na stranišče. Tako zdaj občasno malo več peremo, ampak plenic pa ne kupujemo več in v omarici v kopalnici že tedne sameva zajeten kup plenic, ki jih ne bomo nikoli več potrebovali. Končno!!!
Mu je uspelo? Se je odvadil? Seveda! Brez nepotrebnih pritiskov, brez prisilnega sedenja na kahli vsako polno uro in brez izmenjavanja plenic in spodnjega perila ter testnega poskušanja. Ko je sam začutil, kako neudobne so plenice in koliko boljša izbira je spodnje perilo, je sam preklopil. Ko je bil dovolj zrel, da je začel prepoznavati občutek, ko te tišči na stranišče in da je začel razumeti, da potrebe ne sme potrebe opraviti v hlačke, ker to pomeni samo umazanijo, je začel sam hoditi na kahlo. Brez opominjanja, brez nenehnih vprašanj in brez nadležnega posedanja kljub njegovi volji. Zdaj vse opravi sam in to je tisto, kar na koncu edino šteje.
Zato se ne ozirajte na nadležna vprašanja, naj vam ne pridejo do živega. Če bi jaz za vsako, ki sem ga slišala dobila en evro, bi že imeli plačan poletni dopust, pa sem samo zamahnila z roko in odvrnila “Saj še ima čas.” Ker ga je dejansko imel in ker v siljenju in treniranju brez razumevanja in povezovanja vzroka s posledico, nisem videla smisla. A je kakšna razlika, če je otrok suh pri letu in pol ali pri dveh in pol. Prav nobene, razen v finančnem smislu. In nihče ga nikoli v življenju ne bo vprašal, kdaj je nehal lulati v plenico. Ker je to pomembno samo mamam, ki tekmujejo v postavljanju in prestavljanju mejnikov otrokovega odraščanja, vsem ostalim pa največ šteje otrokovo zadovoljstvo. Ko je pravi čas, vsak otrok opusti dudo, stekleničko in celo lulanje v plenico. Kdo bi si mislil, kajne? 😉
