Ne (z)morem več

0

Dvignem roke in se vdam. Ne (z)morem več. Zadnja dva meseca sta katastrofa. Vsak dan se zaključi z glavobolom in jaz pobiram koščke izgubljenih živcev in slabe vesti po vsem stanovanju. Tresem se, ker v sebi tlačim ogromno žalost, jezo in razočaranje in se hkrati sprašujem, kaj se je zgodilo. Kje sva ga polomila. Sva bila preveč demokratična, sva jima preveč dovolila, jima preveč nudiva, imata preveč vsega. Je narobe, ker sva ves čas z njima in ju povsod peljeva, jima ne znava postaviti mej ali je to pač samo obdobje. Obdobje, ki mi bo vzelo vsaj deset let življenja in zaradi katerega sem včeraj rekla, da zagotovo ne bom dočakala Abrahama, ker me bo prej kap.

Nenehno kričanje, izsiljevanje, trmarjenje, jokanje in dretje. Cviljenje, topotanje z nogami, brcanje, zvijanje in metanje po tleh. Ne poslušata opozoril, pravil in niti pridig. Vse gre pri eni noter in pri drugi ven in potem se vedno zgodi točno tisto, pred čimer ju svarim. Ne zaležejo kazni; pospravila sem polovico igrač, pospravila vse sladkarije in prepovedala risanke, pa jima ne pride do živega. Ne pomagajo nagrade, zvezdice, srčki ali igre, niti preusmeritev pozornosti. Jaz pa absorbiram vso to histerijo in tečnobo in se poskušam pred njo zavarovati. Trudim se ostati mirna in preudarna, pa enostavno ne gre. Ko ti tričetrt ure kriče trmari, buta z nogami in brca, se zdereš nazaj; v upanju, da ga boš preglasil, da boš pritegnil njegovo pozornost, da ga boš šokiral. Pa ne pomaga. In če se umakneš, gre za tabo, te vleče za nogo in kriči naprej. Ko bi se vsaj lahko skrila, ko bi lahko v miru zadihala, si zbistrila glavo in se podala nazaj v `boj`, pa mi na vsakem koraku sledita. Pride kak popoldan, ko me dobesedno `dušita`.

Izžameta me. Iz mene iztisneta vso energijo kot vodo iz krpe za pomivanje tal. Utrujena sem, izčrpana in obupana. Zdi se, kot da gresta vsa najina energija in ves najin trud v nič. Veliko se gibljemo, raziskujemo naravo, hodimo na pohode in izlete, veliko se igramo, beremo in ustvarjamo, imata vso najino pozornost pa jima enostavno ni dovolj. In razumela bi, če bi bil vzrok trmastih izpadov velik, pomemben, bistven, tako pa gre običajno za tako banalne stvari, da se jih že pol ure kasneje sploh ne spomnim, medtem ko v moji glavi še vedno odzvanjata kričanje in jok.

In tako se vsak večer v postelji sprašujem, kaj narediti, kakšen pristop še ubrati, kaj še poskusiti, hkrati pa se zavedam, da sem kriva sama. Ker se jima popolnoma razdajam, ker sem jima vedno na voljo, ker sta navajena, da sta zame vedno prva in znata to tudi izkoristiti, ker sem njiju postavila predse. Ker vse naredim, samo da bosta srečna in zadovoljna in mi nato vrneta s trmo in kričanjem, ker verjameta da bosta vedno izsilila svoje.

V želji po nekaj minutah miru sem začela teči. Teči, da sem lahko zadihala, čeprav sem bila povsem izčrpana od fizičnega napora in teči, da sem lahko razmislila, čeprav sem imela glavo povsem zabasano. Zdaj se zvečer bolj mirna vležem med njiju in jima tudi eno uro berem knjige. Zdaj se zjutraj zbudim razdražljiva, a vendar polna energije in ko otroški jok zamenjajo motorji avtomobilov in piš vetra, se počutim svobodna, četudi samo za pol ure.To je moj ventil in začela sem se zavedati, da pri vzgoji nikoli ne moreš imeti prav, ne glede na to, kako zelo verjameš vase, nikoli ne moreš biti povsem suveren, četudi veš, da se odločaš pravilno in nikoli ne moreš zmagati, ker vsaki bitki sledi nova. Vzgoja je tek na dolge proge, kjer nikoli ne veš, kaj te čaka za naslednjim ovinkom, lahko je ravnica ali strma vzpetina, a vse je ok, dokler ne pristaneš v blatu.

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj