Veš tisto, ko si neko stvar že zelo dolgo želiš, pa se nikakor ne spraviš zraven? Ker nimaš časa, ker nimaš poguma, ker trenutno pa tega res ne rabiš, ker je predrago, ker bo še priložnost in ker je vedno kakšen izgovor, ki pretehta? No, pri meni je teh stvari kar nekaj. Vse od japonske metode vrisovanja obrvi, do ogleda kakšnega filma v kinu, ki sem ga na koncu zamudila in pogledala doma in različnih novih vadb, ki se pojavljajo v zadnjem času. V nekem trenutku se mi zdi ideja odlična, ko pa pogledam svoj urnik in premislim še 2x, 3x, 5x – v bistvu prevečkrat, ker takšna pač sem in preveč razmišljam – si premislim.
Nekaj mesecev nazaj sem se prvič prijavila na novo on mat fit vadbo, ki je k nam prišla lani jeseni, a nisem bila povsem prepričana, če je bila prijava uspešna in namesto, da bi vendarle šla, sem raje ostala doma. Komu pa se po celem dnevu v službi, popoldnevu z dvema otrokoma, v začetku pomladi, še ljubi na trening v bazen? Potem pa vse tisto tuširanje, sušenje las in preoblačenje? Niti slučajno! In od takrat nisem šla. V začetku prejšnjega tedna pa sem videla, da bo vadba prvič tudi v Wakeparku Dooplek. Takoj sem naju prijavila. Naju? Ja, mene in moža, uredila varstvo za otroka in mu sporočila, da se lahko njegov fitnes in visoko intenzivni treningi kar skrijejo, da ga peljem na pravi trening.
V tej neznosni vročini je vadba v vodi najboljša izbira in to je bil glavni razlog, ki me je prepričal. Ne bo me zeblo, ne bom si rabila sušiti las in še osvežilno bo. Približno tako je tudi bilo, le da je bilo tudi pasje naporno. Res naporno! T25 se lahko skrije. In čeprav so vaje praktično enake oziroma zelo podobne, jih je na plošči na vodi, kjer moraš ves čas loviti ravnotežje, kjer moraš aktivirati notranje stabilizatorje in ves čas delati s trebušnimi mišicami, 20x težje izvajati. Ni primerjave! Trening je ubijalski in po koncu sem čutila čisto vsako mišico. Komaj sem se zvlekla iz vode.
Tisti občutek, ko se ti tresejo roke in noge, ko si neznosno žejen, čeprav si treniral na vodi, ko se ti malo vrti v glavi in ko te noge rahlo zanašajo. Trening, ki iz tebe potegne zadnji atom moči in energije. Ko smo zaključili z dvema sklopoma po 8 vaj in je bilo na vrsti raztezanje, sem si mislila, uf, končno, pa je bilo tudi raztezanje v bistvu trening. Predstavljaj si, da moraš narediti globoki izpadni korak, z eno roko loviti ravnotežje in drugo iztegniti predse. Ni lahko. Sploh ne. In ko so bile tudi raztezne vaje končane in smo končno lahko skočili v vodo, smo za nameček morali eno minuto plezati na desko in na drugi strani dol, pa spet gor in na drugi strani dol. Mislim, da mi je uspelo preplezati desko kakšnih 5 ali 6 krat. Da ne govorim raje, kolikokrat sem med samim treningom padla v vodo. Mislim da prav tako kakšnih 5 ali 6 krat. Vsekakor preveč krat.
Še danes čutim vse mišice. Sploh v rokah. Hoja po stopnicah sicer ni bila problem, ampak smejala sem se pa konec tedna zelo težko. A je bilo vredno. Tako zelo, da komaj čakam, da grem spet. Drug teden ponovim. Da vidim, če mi bo šlo kaj bolje. Veliko je v spretnosti in koncentraciji, en del pa tudi v občutku – dobiti moraš občutek, kam se postaviti, kako stopiti, kako prenesti težo, kako se obrniti, do kod se lahko nagneš in kako moraš loviti ravnotežje. Vsekakor izziv in pol. In če imam kaj rada, so to izzivi.
