Kam pa tvoj mali hodi?

0

»Kam pa tvoj mali hodi? Naš ima ob ponedeljkih angleščino, ob torkih in četrtkih nogomet, ob sredah glasbeno (šolo) in v petek judo. Čim več tem boljše. Samo, da je ves čas v pogonu, da se mu na polno dogaja. Kdaj pa bo hodil, če ne zdaj? Potem bo itak šola in cel kup drugih obveznosti…«

No, moj mali nima toliko obveznosti in si niti ne želim, da bi jih (kdaj) imel. Privoščim mu pristno otroštvo. Razigrano, navihano in brezskrbno. Otroštvo brez urnikov in tekanja sem ter tja. Otroštvo brez nenehnega usklajevanja in vozakanja od učitelja k trenerju in obratno. Imel bo še čas za angleščino, nemščino in celo kitajščino, za nogomet, plezanje in košarko, za violino, trobento ali harmoniko. Mogoče bo Ria kdaj plesala balet, igrala flavto ali zabijala koše. Ne vem. A vem, da bosta še imela čas za  karkoli si bosta zaželela, a ne zgolj zato, ker bo to muha enodnevnica ali zato, ker bi jaz rada odkljukala čim več različnih obšolskih dejavnosti, ki jih je oziroma sta jih preizkusila, temveč zato, ker si bosta tega resnično želela, ker bomo v tem videli nek potencial ali ker bo to sčasoma postalo njun in naš način življenja.

Ne me narobe razumeti. Zelo podpiram in spodbujam gibalne in druge aktivnosti otrok, saj tudi mi veliko tekamo, kolesarimo, se igramo, hodimo in telovadimo,  a ne vidim smisla v pretiravanju, še posebej ne pretiravanju z organizirano obliko vadbe kot so treningi, ki lahko pri otrocih hitro prerastejo iz zabave v breme. Nekateri otroci so do sedmega leta trenirali že več različnih športov kot sem jih jaz v celem življenju poizkusila, a se nobenemu niso zares posvetili. Ne vem, če skakanje od ene dejavnosti k drugi dejansko pripomore k iskanju resničnega interesa oziroma aktivnosti, ki je otroku pisana na kožo. Zdi se mi, da otroka samo še bolj zmede in mu pokaže, da je možnosti neskončno, on pa se pri nobeni ne rabi zares ustaliti. Zato tega ne podpiram. Mogoče prvi šport ne bo pravi, morda tudi drugi ne, a tretji ali četrti bi že morala biti blizu, bo že morala biti prava. Ne zgolj zato, ker bo otrok že dovolj preizkusil in bo dovolj star, da sprejme odločitev na temelju svojih zanimanj, temveč tudi zato, ker starši svoje otroke dovolj dobro poznamo, da jih lahko pri njihovih interesih usmerjamo. In jim tako pomagamo pri odločitvah, kaj je zanje bolj in kaj manj primerno, kaj bo pritegnilo njihovo pozornost in kaj ne. Nekdo se bo odločil za tek, drug za igranje klavirja, tretji za učenje nemščine. Vsak glede na svoje prioritete in zanimanja.

Ria je pri dveh začela obiskovati telovadbo za malčke, povsem sproščene in svobodne gibalne urice, kjer so otroci v spremstvu staršev izvajali osnovne gibalne vaje kot so tek, poskoki, plezanje, vijuganje, preskakovanje ovir, metanje žoge, kasneje tudi prevali in podobno. Prav to isto vadbo je pri dveh obiskoval tudi Noe. Nato je pri štirih izrazila željo, da bi obiskovala gimnastiko. In smo jo vpisali. Prvemu treningu je sledil drugi, nato smo plačali vadnino, prvo trimesečje se je prevesilo v drugo, to v tretje in sledil je nastop ob koncu leta. Gimnastiko je resnično vzljubila in jaz z njo. Obiskovala jo je enkrat tedensko, ravno dovolj, da se je navadila rutine, da je vzpostavila odnos do treningov, da se je začela zavedati, da je tudi šport ne zgolj užitek in sprostitev, temveč tudi obveznost in da je osvojila osnovne principe športne discipline. In predvsem, da je dobila cel kup novih prijateljev in prijateljic in se povezala z učiteljicami. Četudi se ji kdaj ni ljubilo na trening, je prišla nato domov dobre volje in prijetno utrujena.  Gimnastika je bazičen šport, ki otroku pomaga pri koordinaciji, razvijanju telesnih preddispozicij, krepitvi mišic in pripomore k izjemni gibčnosti. Ria je osvojila ogromno novih elementov in postala neverjetno spretna, hitra in gibčna.

Ker je tudi Noetu gimnastika zelo všeč, smo letos vpisali oba. Obiskovala jo bosta dva krat tedensko. Za tri in pet letnega otroka se mi zdi to več kot dovolj aktivnosti poleg vrtca, saj potrebujeta še ogromno časa za igro, za sprostitev, za brezskrbna potepanja in navihane lumparije. Smisel otroštva je igra in te jima ne želim vzeti; niti na račun treningov in podobnih aktivnosti.  Samo zato, ker imata šport rada in v njem uživata, ga vendarle ne želim `predozirati`, saj se jima lahko hitro zameri, tega pa ne želim. Želim, da ohranita zdrav odnos do vsega kar bosta počela poleg vrtca (in kasneje šole). Da jima aktivnosti predstavljajo sprostitev in zabavo. In četudi bo kdaj (kar močno upam) prerastlo v kaj več, želim, da se to zgodi po njuni volji in na njuno pobudo, ne zato, ker sem ju v to silila jaz ali ker so bile to moje želje, moje ambicije in moji cilji. Ker sem mislila, da je zanju tako najbolje.

V želji, da bi otrokom omogočili največ in najbolje, da bi jim nudili dobesedno vse in bi bile zanje odprte vse možnosti, starši pogosto pozabimo na zdravo mero in pretiravamo. Ko se pojavi nadarjenost, ko je posredi talent, pa vse skupaj še malo dvignemo, samo za stopničko in vsakič ciljamo višje. Vsi imamo za svoje otroke v mislih mogočne cilje in verjamem, da jih bodo osvojili, a prav je, da jim pustimo, da imajo ob ustrezni spodbudi, glavno besedo sami. Toliko let učenja, treniranja, poslušanja in ponavljanja ju še čaka, medtem ko bodo leta za igro prehitro minila. In prav zato želim ohranjati zdravo ravnovesje med treningi in igro, med sledenjem navodilom in samoiniciativnostjo, med ambicioznostjo in uživanjem. Tuji jeziki, glasbila, ročne spretnosti, dramska igra, improvizacije; za prav vse bosta še imela priložnost.

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj