Strah me je

0

Kako ti je,  ko drug otrok tvojega potisne, udari ali ugrizne? Grozno, kajne? Občutek nemoči,  jeze in razočaranja. Potem ti je lahko jasno,  kako je šele, če to naredi tvoj otrok. Še bolj grozno in razočaranje je še večje. Mi smo poskusili vse, da bi ga odvrnili od tovrstnega početja , pa ga je moral enostavno postopno prerasti. Ne iz danes na jutri.  Mesece je trajalo. Mesece pogovorov, prepričevanje, razlag, pregovarjanja, mesece preusmerjanja pozornosti in iskanja vedno novih alternativ. S strahom smo hodili na igrala,  na rojstne dneve, po njega v vrtec in celo k sestri na obisk. S strahom,  ker nikoli nismo vedeli, kdaj in koga si bo izbral. Ker smo opazovali vsak njegov korak in spremljali vsak njegov gib. Ker smo ves čas stražili ob njem. Ure ali dneve je lahko bilo vse v najlepšem redu, potem pa je kar iznenada nekoga potisnil, udaril ali celo ugriznil. In ne samo malčke,  celo šestletnike. Otroke dva krat večje in starejše od sebe. ‘Diagnoza’ socialna nezrelost.  Ni se še bil sposoben zavedati svojih dejanj. In zato smo vztrajali, sodelovali z vzgojiteljicami, hodili na pogovorne ure, prosili za nasvet svetovalno delavko.

Danes je bolje. Veliko bolje. Na srečo in hvalabogu. Po mesecih strahu in občutka nelagodja,  žalosti in razočaranja, jeze in nemoči, po tem, ko sem jaz že skoraj obupala in se mi je zdelo, da nikoli ne bo bolje, prehaja to fazo. Pa vendarle me je bilo pred prvim obiskom gimnastike strah. Strah,  da ne bo upošteval pravil, da bo spet odreagiral neprimerno, da mu ne bo dovolj zanimivo ali da bo svojo nemoč pokazal na napačen način. Zato po vsakem treningu vprašam, kako je bil in se olajšano nasmehnem, ko povejo, da je nagajiv, a je bilo vse ok. Sprejmem nagajivost, sprejmem razigranost, sprejmem energičnost, le agresije ne morem sprejeti. A vse je ok. Prvi teden vrtca, prvi treningi gimnastike in celo njegov odnos z mlajšo sestrično. Končno zna lepo objeti, stisniti poljubček, brez da bi zraven uščipnil ali potisnil, se igrati, brez da bi se ves čas metal po drugih, se loviti, brez da bi grizel in se skregati, brez da bi prišel drugi iz boja z brazgotinami.

Vem, čudno se sliši, a verjeli ali ne, mamici malčka, ki svoja občutenja izraža z udarci ali grizenjem, pa tega hkrati ne razume in se svojih posledic ne zaveda, je še veliko huje kot mamici otroka, ki je v tem primeru žrtev. Ker te je vsak dan strah, kaj bo povedala vzgojiteljica, ker te je strah z njim v družbo drugih otrok, ker te je strah očitajočih pogledov in nerazumevanja staršev, ki tega ne poznajo in ne razumejo. Strah te je, ker ne veš kdaj lahko kaj pričakuješ in ker se to ne dogaja kar naprej, temveč občasno, včasih pogosteje, drugič redkeje, včasih tedne nič, drugič tri krat v enem dnevu. Pa si nemočen. Se trudiš. In čakaš. Čakaš, da preraste, da mine. In si ne želiš odobravanja, niti sočutja, samo malo razumevanja.

V naju se je strah zakoreninil tako globoko, da mu včasih še vedno stojiva za hrbtom, da včasih še vedno dvomiva in da mu še vedno ne zaupava popolnoma. Vendar super napredujemo. In to je edino pomembno. To me resnično osrečuje.

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj