Zjutraj se komaj zbašem iz postelje. Pomečkana, brezvoljna in prijetno pregreta moram (pre)zgodaj vstati. Med tednom ob petih, med vikendi ob šestih, če je sreča na moji strani ali če je mož dobre volje – na srečo razume, da nisem jutranji človek, ob sedmih. Ampak še vedno prezgodaj, ker sem utrujena. Pa ne od včeraj, ne od tega tedna, ampak od zadnjih nekaj mesecev. Vsak dan bolj. In ne od otrok ali družinskega življenja, temveč od stresa, od obveznosti, ki si jih nalagam in od preobremenjenosti. Upala sem, da se bom na dopustu spočila, pa sem prišla nazaj samo še bolj utrujena in štiri mesece kasneje je samo še slabše. Ne dohajam več dogajanja in zdi se mi, da izgubljam vez s sabo. Enostavno ne zmorem vsega. Če si zvečer vzamem čas zase, smo drugi dan brez kosila, kup perila za likanje hitro narašča, elektronska pošta ostane neprebrana, blog sameva, to-do lista pa se strmo daljša. Tako se trudim, da vsaj vsak večer skuham kosilo, potem pa en večer likam, drugi naredim kaj za službo, tretji pospravljam, četrti naredim kaj za blog in je že tu vikend, moj seznam pa tako dolg, da bi potrebovala vsaj teden dni dopusta. Tisti teden, ko bi se morala v resnici spočiti, si privoščiti kako pijačo s prijateljico, z otrokoma pohajkovati po živalskem vrtu in tekati po gozdu, prebrati kakšno dobro knjigo ali enostavno dvigniti noge v zrak, ker se sploh ne spomnim, kdaj sem to nazadnje storila. Jaz pa imam že v petek, še preden grem iz službe v glavi cel kup stvari, ki jih moram v tistem tednu `dopusta` urediti v dopoldanskem času, da bom lahko cel popoldne z otrokoma in seveda pride čisto slučajno še kakšna zraven in nujno se pojavita še dve in tako po 9 dneh doma, na nočni omarici še vedno samevata dve nedotaknjeni knjigi, maski, ki sem jo želela preizkusiti že pred meseci, poteče rok uporabe, kroglico za kopel pa na koncu uporabita otroka. Vsaj nekdo, ki ve, kako se uživa.
Obožujem dogajanje, a ko te povozijo lastne misli in ko začneš prehitevati lasten korak, je čas, da se ustaviš. Včeraj zvečer sem ob branju knjige Lykke ugotovila, da sem sicer srečna, a v tej sreči ne znam uživati. Ne znam si vzeti časa za malenkosti, zato sem se odločila, da to spremenim. Priznam, v glavnem sem kriva sama, ker od sebe pričakujem veliko, več in preveč, ker precenjujem svoje sposobnosti in ker mislim, da moram vse narediti takoj in najboljše. V vrvežu pomanjkanja časa, pomanjkanja stikov in pomanjkanja brezskrbnosti, sem se začela vrteti v začaranem krogu, ki ne pelje nikamor.
Zato včeraj nisem kuhala. Zvečer sem šla zgodaj v posteljo, ob devetih, če sem natančna in slabo uro brala. Brala, da sem si zbistrila misli in da sem pozabila na svoje neskončne sezname. Stres, izčrpanost in utrujenost, ki me dajejo že nekaj tednov, ne vplivajo zgolj name, temveč predvsem na otroka, saj vso svojo negativno energijo, razdražljivost in nejevoljnost prenašam nanju. Priganjam ju pri umivanju, ker želim, da gresta čim prej spati, hitreje preberem pravljico, ker vem, da me čaka še cel kup opravil, zjutraj težim, naj se hitreje oblečeta in obujeta, ker vedno rahlo zamujamo, popoldan ju že zgodaj kličem z ulice v hišo, ker bi rada da gresta ob uri v posteljo, v natrpan popoldan stisnem še kak svoj opravek, samo zato, da ga ne pozabim in sem nejevoljna, če me zmotita ali preusmerita mojo pozornost, zjutraj se hitro urejam, zato da lahko še obesim perilo, pripravim zajtrk in pospravim posodo in zvečer ko otroka zaspita, kot zajec skočim iz postelje in vklopim vse motorje, samo da čim več in čim hitreje opravim. In ona dva to gledata zraven. Ona dva to čutita in se tega učita. In zavedam se, da sem slab zgled.
To ni tempo, ki sem si ga želela in ni način življenja, v katerem bi lahko zdržala še naslednjih 30 ali 40 let. Če nadaljujem pri včerajšnjem večernem branju… No, danes nismo imeli kosila. Otroka sta se najedla v vrtcu, midva pa sva še tri popoldanske ure potegnila brez hrane, saj sva jedla v službi, potem pa smo preprosto naročili pico. Tega že zelo dolgo nismo naredili in je res pasalo. Ria je šla s teto in sestrično v kino, Noe pa je šel z možem na trening boksa za malčke in jaz v tem času nisem doma likala, pospravljala, sesala ali kuhala za jutri, čeprav bi res morala, ampak sem ga šla gledat. Slabo uro sem popolnoma brez dela sedela in klepetala z možem. Nisem skakala po trgovinah, nisem pisala objave na telefonu, nisem si pisala zabeležk za opravke in nisem načrtovala jesenskega družinskega potepa. Samo sedela sem.
Vsake toliko se zavem, da sta otroka najbolj pomembna. Vedno sta mi bila in vedno mi bosta, le da na to včasih pozabim. Pozabim, da o bolj kot čisto stanovanje in zlikano perilo, bolj kot vsak dan sveža kosila, bolj kot odgovorjena pošta, bolj kot vse objave, vsa sodelovanja, bolj kot vse super hude fotke in čudoviti zapisi pomembni naši odnosi in čas, ki ga preživimo drug z drugim in sami s seboj. Namesto, da vsakih prostih 15 minut izkoristim za kak mini opravek, se posvetim otrokoma ali sebi. Preživeli bomo pico za kosilo, dva dni isto majico, blatne teniske, preživeli bomo 5-minutno zamudo v službo, izgubljeno igračo… Tudi če me cel teden ne bo na spregled, boste moji sledilci to razumeli, vem, da boste, ne bom pa preživela, če bom izpustila pomembne trenutke z otrokoma, samo zato, ker sem v nekem trenutku želela več, ker sem od sebe pričakovala več in sem težila k popolnosti. Preživela bom danes, jutri in čez pol leta. Tudi čez 2 leti še ne bom popolnoma dojela, kaj je zdirjalo mimo mene, a ko me bo realnost doletela, bo že prepozno.
Zato bom danes otrokoma prebrala eno pravljico več, mirno, počasi in z ogromno crkljanja. Zato bom dlje poležala v njuni postelji in jima zapela še uspavanko za lahko noč, tako kot takrat, ko sta bila še dojenčka. Zato bom zvečer pustila kuhalnico v predalu in likalno mizo v kotu dnevne sobe, jutri bomo kosilo skuhali skupaj in perilo bom raje likala v nedeljo zvečer. Ulegla se bom na kavč. Prižgala bom tv in si privoščila super večerjo. Ne bom razmišljala na ponedeljek in stvari, ki me čakajo, ker imamo vikend samo zase. Z veliko igranja, potepanja, dobre hrane, nezdravih prigrizkov, z veliko smeha in objemanja. To so trenutki, ko pobegnem od realnosti, trenutki, v katerih sem brezskrbno srečna. Ker časa z otroki nikoli ni preveč in ker nam na koncu ne bodo ostale številke na računih, pohvale v mapah in pokali v omarah, temveč spomini. Spomini, ki nam jih nihče ne bo mogel vzeti.
