November je. Do Riinega vstopa v prvi razred je še 10 mesecev, mi pa smo imeli danes ogled šole. Moram priznati, da me je vabilo, ki smo ga prejeli prejšnji teden, pošteno presenetilo. Vabilo na ogled šole za bodoče prvošolčke. Bodoče prvošolčke? Moja Ria je komaj dopolnila 5 let. Že res, da šteje, računa in piše, ampak ona je moja mala deklica, ona še ne gre v šolo. Ko sem brala vabilo, so se mi nabrale solze v očeh. Ne morem verjeti, kam je zbežal ta čas. Zdi se mi, da je bila še včeraj dojenčica.
Na tej točki razmišljam, ali je že dovolj stara za šolo. Bo sposobna 5 ur sedeti in zbrano poslušati? Bo uspela slediti učnim uram? Bo popoldne še imela voljo in energijo, da naredi domačo nalogo? Ne bo pogrešala popoldanskega počitka? Kako se bo soočila z novimi obveznostmi, odgovornostmi in nenadno spremembo. Jeseni bo dobesedno presedlala iz vrtca v šolo. 31. avgusta bo po kosilu še legla in zaspala v vrtcu, 1. septembra pa bo že sedela v šolskih klopeh. Je mogoče res premajhna? Je premalo zrela? Bi še potrebovala eno leto male šole, tako kot smo jo imeli mi?
Najbrž bi lahko na tem mestu spisala celo diplomsko nalogo in se še sto krat vprašala, ali bo zmogla, ali bo prenesla, ali to ne bo šok zanjo, ampak s tem ne bi ničesar spremenila. Tudi, če bi vpis v šolo za eno leto zamaknila, to ne bi ničesar spremenilo. Mogoče bi bila leta 2020 starejša, zrelejša, bolj dojemljiva, bolj odporna, ampak sprememba bi še vedno potegnila s seboj določeno mero stresa in tega ni mogoče preprečiti. Zato sem se preprosto sprijaznila. Ja, danes pač grejo otroci s 6 leti v šolo. Danes že v prvem razredu delajo domače naloge in se učijo angleščino. Danes jim del otroštva ukradejo z namenom, da jih izobrazijo. Odločili so se, da je 6 let otroštva več kot dovolj. Ne strinjam se s tem, ne podpiram tega in še vedno verjamem, da se otrok največ nauči skozi igro, ob prijaznem učnem pristopu, ob zadostni meri podpore in razumevanja, v sproščenem učnem okolju in ob veliki meri ustvarjalnosti, a temu žal ni tako. Čeprav moram priznati, da se res trudijo. Takšen je bil moj današnji vtis in ni bilo zgolj olepševanje ali pretiravanje.
Priznam, da mi je precej lažje, ker se Ria šole veseli. Čeprav se sploh ne zaveda, kaj to zanjo pomeni in kakšne izzive ji prinaša, odšteva dneve do počitnic in potem pomladi, ko se bodo počasi začele priprave, pa do poletja, ko bo še zadnjič obiskovala vrtec in končno septembra, ko bo s torbo na rami odkorakala v šolo. Veseli se zvezkov in knjig, učbenikov in nalog, veseli se novih prijateljev in novega znanja. Verjame, da bo takrat končno dobila možnost, da izve vse, kar jo zanima, da se še bolj posveti področjem, v katerih uživa, čeprav ne ve, da se bo morala posvetiti tudi mnogim tistim, ki jih sploh ne bo marala. Še ena pomanjkljivost togosti našega šolskega sistema – otroku je onemogočeno, da bi razvijal znanja in spretnosti, ki ga veselijo, saj mora preveč svojega časa posvečati aktivnostim, ki ga sploh ne zanimajo. In tako leta, bolj ali manj uspešno pridobiva znanje, ki ga nikoli ne bo potreboval in zaseda prostor v svojem spominu z informacijami, ki jih bo v nekaj tednih pozabil.
Včasih se vprašam, kaj je cilj našega šolskega sistema. Otroke pripraviti na življenje, jim pomagati poiskati pravo pot, jih pospremiti na pot njihovih sanj in jih podpreti pri doseganju ciljev in dokazovanju na področjih, ki jih veselijo in na katerih so uspešni ali masovno `produciranje` ljudi z enakimi znanji, zanemarjanje interesov in znanj, po katerih izstopajo in zlivanje z množico? Odgovor se ponuja sam po sebi. A tudi za to imam rešitev. In na nek način jo ima tudi šola, saj otrokom z drugačnimi interesi, z višjimi cilji in z več potenciala ponuja več oziroma se vsaj trudi, da bi ponudila več. In to jim štejem v plus.
Res je, da bo morala v šoli mirno sedeti v klopi. Da bo morala več ur poslušati. Da ji bomo doma težili z domačo nalogo in da bo nekje na pol poti, v najboljšem primeru pa proti koncu osnovne šole, izgubila dobršen del interesa, da se ji bo učenje zamerilo in da bo iskala izhod, ki ji bo omogočil uresničevanje njenih interesov, a jaz jo bom podpirala v aktivnostih, ki jo bodo osrečevale. Tudi, če jo bo šolski sistem posrkal vase, bom poskrbela, da bo v vsem skupaj še vedno našla tistih nekaj stvari, ki jo veselijo.
Ne bojim se šole. Sploh ne. Ker vem, da je Ria močna in pogumna punčka. Ker vem, da verjame vase in zaupa v svoje sposobnosti. Ker je dovolj samozavestna, da lahko premaga vse ovire in opravi vse naloge. Ker se ne boji izzivov in ker obožuje spremembe. Vem, da bo v šoli uživala. Prav tako kot je danes uživala v raziskovanju vode in zbiranje štampiljk. Vem, da bo uživala v srkanju znanja in širjenju obzorij. In ko se ji ne bo več ljubilo, bo še vedno lahko pobegnila v svojo cono udobja. V varno zavetje otroške igre in crkljanja. V objem, ki jo bo vedno potolažil.
Mogoč res gre v šolo. Čez 10 mesecev. Ampak ona je še vedno moja punčka. Še vedno se rada igra. Še vedno ima veliko zvedavih vprašanj in še vedno gleda na svet z otroškimi očmi. Ni me strah. Ponosna sem in samo malo neprijetno mi je. Neprijetno, ker odrašča. Neprijetno, ker nas čaka nekaj novega. A hkrati zelo vznemirjena, ker je do takrat vseeno še 10 mesecev in ne mislim se obremenjevati s šolo, dokler ne bo postala del našega vsakdana. Do tedaj pa bo Ria počela le tisto, kar jo bo zanimalo in veselilo, pa naj bo to računanje, pisanje, oblikovanje plastelina ali igranje družabnih iger. Karkoli, le da je srečna.
