Leživa zvečer z Matjažem na kavču, stisnjena pod deko in gledava oddajo, jaz pa mu zavzeto razlagam o žlahtnosti pri moških, o patini, ki jo nekateri z leti dobijo, o možatosti in tem, kako eni ostajajo tisti prikupni `baby face` dečki tudi po 30. ali 40. letu, medtem ko se drugi prav privlačno starajo. Čudno me gleda, nima pojma, v katerem filmu sem in čez minuto se tega zavem tudi sama. Prihaja to iz mojih ust? Sem to res jaz ali mi je kdo nadel očala srednjih let in mi opral možgane? To niti slučajno nisem jaz izpred 10 let, izpred 5 let ali celo izpred 3 let. V tistem trenutku mi postane jasno, da gledam sedaj na moške malo drugače, kot sem včasih. Precej drugače, pravzaprav. Prav tako kot se mi je spremenil stil oblačenja, prav tako kot se je izoblikovala moja osebnost, se razživela moja narava, tako kot so se odprla moja obzorja in kot so se umaknile tančice neizkušenosti in naivnosti. Pa sploh ne vem, kdaj se je vse to zgodilo…
Se spomnite, ko so vam mame rekle, da bo čez deset let vse drugače? Da boste razumele, ko boste starejše? Evo me tukaj. Na pragu zrelosti in odraslosti. Že bližje 30ki kot 29ki, a s srcem in glavo že zdavnaj povsem odrasla. Nič več najstnica, ki je v ogledalu opazovala svoje spreminjajoče se telo, ki se je borila s strahovi in pomanjkljivostmi, ki se je obremenjevala z mnenji drugih, ki si je k srcu jemala opazke in iskala globlji pomen v vsakem komentarju. Z leti se ljudje spreminjamo, izoblikujejo nas izkušnje, spreminjajo nas ljudje, ki jih spoznavamo in spuščamo v svoje življenje, utrjujejo nas preizkušnje in naučimo se, da ni vedno vse tako idealno kot smo mislili, ko smo bili mlajši. Koliko zarečenega kruha, sem v vsem tem času pojedla. Kolikokrat se bi morala ugrizniti v jezik, pa sem vseeno `bleknila` in kolikokrat bi morala narediti korak ali dva nazaj pa sem v resnici skočila naprej. Zdaj bi odregirala drugače. Zdaj bi še enkrat premislila, a nato vseeno vzela zalet in skočila. Ker takšna, pač sem.
Še pred dvema letoma se me je mnenje drugih vsakič dotaknilo. Prebirala sem komentarje pod blog objavami in razmišljala, kaj mi želijo ljudje z njimi sporočiti, vlekla sem vzporednice in iskala globlji pomen, vse dokler nisem ugotovila, da nasprotujoči si komentarji begajo moje misli, da me mnenje drugih ne določa in da je le rezultat njihovega osebnega stališča in izkušenj. Naučila sem se sprejemati kritike in jih odrivati na stran, ker sem se sprijaznila z dejstvom, da mnenja drugih ne bom mogla spremeniti, lahko pa spremenim svoj odnos do tega mnenja oziroma komentarja. Zadovoljna sem s tem, kdo sem. Stojim za vsako svojo besedo in sem pripravljena prevzeti odgovornost za svoja dejanja z dvignjeno glavo, torej nimam razloga za analiziranje mnenja ljudi, ki me sploh ne poznajo. In ta odločnost, ta samozavest, ta drzna ženska energija se je prenesla tudi v moje življenje. Projicirala sem jo na svoj stil oblačenja, ki je postal bolj prečiščen in premišljen, a še vedno zelo ženstven in modno drzen. `Why fit in, if you were born to stand out?`
Razmišljam drugače, funkcioniram drugače, čutim drugače in na svet gledam z drugačnimi očmi. Veliko ljudi me še vedno ne razume in me najbrž nikoli ne bo, četudi bi se še tako zelo trudila razložiti, da so to stvari, ki me osrečujejo in da dejstvo, da nekaj počneš drugače kot oni, še ne pomeni, da ne počneš prav. Večina se čudi; nekateri s podtonom odobravanja in občudovanja, drugi s pridihom zaničevanja in obsojanja, a človek, ki je sam sebi najstrožji sodnik, ne potrebuje drugih; ne tistih, ki te trepljajo po rami, ne tistih, ki opravljajo za hrbtom. Leta so mi prinesla izkušnje, tiste dragocene, neprecenljive, tiste, ki jih lahko prinese zgolj kilometrina resničnega življenja, prepreke težav in padcev in lepota zmag in vzponov. Ne ocenjujem več na prvo žogo, ker si vsakdo zasluži drugo priložnost, drugačne okoliščine, drugačen zorni kot, ne sodim več po prvem vtisu, ker tudi najboljše knjige kvalitetno vsebino skrivajo v notranjosti in ne dovolim več, da name vpliva mnenje drugih, ker imamo ljudje različna merila in pričakovanja. A še vedno zadanem ob zid. A še vedno velikokrat nepremišljeno skočim. Še vedno velikokrat impulzivno izrečem. Še vedno se velikokrat brezglavo zaletim. Drugačna sem, drugače razmišljam, drugače se obnašam in drugače živim, a sem v svojem bistvu še vedno ista. Do popolnosti zbrušen diamant, ki pa nikoli ne bo mogel zasijati v prstanu, kjer tja enostavno ne sodi in nikoli ne bo.
Čez 10 let bo vse drugače. Verjemite mi. Ne samo danes v primerjavi za nazaj, temveč tudi danes v primerjavi za naprej. Leta 2029 bom povsem drugačna kot sem danes. Na pragu 40. leta, z dvema najstnikoma, ki ju bo najbrž zvijalo od pubertete in zaljubljenosti, ki si bosta utirala pot v odraslost in se bosta na vsak način želela rešiti okov pravil in pričakovanj staršev. Z možem v zgodnjih 40ih, ki ga bo verjetno začela zdelovati kriza srednjih let in bo želel preizkusiti vse, kar mu ponuja življenje ter se bo bolj kot z menoj, ukvarjal s sabo. In jaz, vsa zadovoljna, srečna in uspešna. Brezskrbna, ker bosta otroka končno sposobna sama na avtobus in v mesto, ker si bosta znala sama pripraviti za jest in ker jima ne bom več rabila vsak večer brati pravljice, ampak bosta za lepše sanje brala debele učbenike in reševala matematične enačbe – bom že `shendlala` vse tiste punce in fante in stisnila stop, ko bosta mislila, da lahko gresta korak ali dva predaleč. Razigrana, ker bom končno imela čas za vse tiste zamujene pijače s prijateljicami, za ponočevanja in pozna jutra in lepša kot kadarkoli – saj veste, da smo ženske z leti vse lepše. Koga briga, če bom še deset let starejša. Leta so zgolj številka in določajo nas toliko, kot jim dovolimo. Verjamem, da bom od prihodnjih deset pobrala le najboljše lekcije, izkušnje in spomine, prav tako kot sem od preteklih deset. In verjamem, da tudi vsaka izmed vas. 🙂
