Če bi lahko izbrala samo en dan v tednu, ki mi je najbolj pri srcu, bi to bila sobota. Že od nekdaj. Ko sem bila majhna zato, ker smo v soboto vedno šli po trgovinah, v mesto, na obiske in zdaj… Cel kup razlogov tiči za mojo ljubeznijo do sobote. Danes sem predlagala, da bi šli na Piramido. Že celo večnost je odkar sem s Piramide zrla na prelepi Maribor in zdel se mi je idealen dan za kaj takega, pa se je hitro obrnilo drugače; močan veter, nejevoljno dete in mikavnost igral so prevladali in tako smo šli raje na igrala. Tudi tam že zelo dolgo nismo bili; veliko raje gremo na sprehod do gozda, na kakšno rundo s kolesi ali smo preprosto na dvorišču, kot da se vozimo v center mesta, tako igrala vedno izvisijo. Danes niso. Ria je bila navdušena, srečala je celo prijatelja iz vrtca – vsakič znova me fascinira, kakšen spomin premorejo otroci, prepozna prav vsak obraz, vsakega otroka, vsako sliko, igračo ali karkoli drugega, pa četudi vidi samo enkrat, si vse zapomni in tudi Noetu je bilo zabavno, pa čeprav je na vse pretege uveljavljal svojo voljo, se metal po produ, kričal in jokal, želel na vsak način plezati, kjer ni primerno zanj, testirati vsako kolo in vsak poganjalec, ki ga je videl in hotel sam plezati po klančinah ter plavati v ribniku. Moram priznati, da je glede na svojo starost neverjetno spreten; povsem sam, samo z ohlapnim varovanjem hodi po brvi, pleza po štrokljinem gnezdu in prav ničesar ga ni strah. Odličen trening za otroka, prijetno druženje in kvalitetno preživeto družinsko dopoldne v naravi, vse dokler ni Ria padla in se je otroška zabava zaključila. Nič resnega, nič hudega, a jok je bil glasen in z možem sva si izmenjevala grde poglede. Po poti proti avtu smo nabrali še nekaj storžev, pretekli nekaj klančin in stopnic in čeprav se je igra končala bolj klavrno, sta oba super uživala.
Zato obožujem sobote. Ker imamo čas drug za drugega, ker nimamo nekih nepotrebnih in nadležnih opravkov in ne rabimo ves čas razmišljati koliko je ura in kaj še moramo urediti (no, včasih že). Ker se lahko posvetiva otrokom in ker lahko tudi kaj narediva, ker skupaj kuhamo, pečemo in se igramo. Sobota je dan med petkom, ki mi je sicer ljub, a vseeno delovni dan in nedeljo, ki pomeni odštevanje do realnosti in je zjutraj sicer še čudovit dan, proti popoldnevu pa postaja vse bolj nadležna, tečna, dolgočasna in mučna in bi jo najraje kar prespala. Sobote so namenjene praznovanjem, zabavam, nakupovanju, pohajkovanju, raziskovanju, izletom, sobota je dan, ki vsak teden prehitro mine in je tisti dan, ko lahko jaz dalje spim, ker se mož vstane z otrokoma in me pusti poležavati. Ob sobotah jemo kosilo že ob 12ih ali 13ih in gremo pozno spat ter lakiramo nohtke (ja, svojo triletnico kdaj pa kdaj tudi nališpam). Čeprav sobota pomeni tudi pranje, likanje, pospravljanje, kuhanje in čiščenje, je še posebej čudovita, kadar je zunaj takšno sonce kot danes (ko le vetra ne bi bilo) in kadar imam na mizi šopek tulipanov.
V soboto ne rabim budilke, telefon pustim zvečer v kuhinji, ne odpisujem na elektronsko pošto in se ne obremenjujem s ponedeljkom ter čim hitreje pozabim na petek. V soboto vedno kujem velike načrte in imam glavo v oblakih. V soboto si vzamem dodatnih 15 minut za jutranje urejanje in se zvečer razvajam v banji. V soboto sem sproščena, srečna in energična mama – sijaj začnem dobivati v petek popoldne in izgubljati v nedeljo popoldne, do ponedeljka pa sem že nazaj v mat verziji. Če bi lahko bi sobote raztegnila na cel teden in uživala v vsaki posebej. Lahko rečete karkoli, tudi če sem doma, če sem v bolniški, na dopustu, na porodniški, noben dan ni enak soboti in tudi če izgubim občutek za dneve, če pozabim na datum, če ne gledam na uro, ima sobota posebno moč, vsak teden znova.
Magičen dan, ki vsak teden znova prehitro mine. Glede na vreme in moje načrte nas danes čaka še kar nekaj dogajanja in prav zagotovo razgrajanja na domači zelenici. Takšni dnevi so res super in sonce daje še posebno energijo.
Imejte čudovit vikend in izkoristite čudovito sonce!
<3
