Namesto, da bi sedaj iskala kaj bom imela oblečeno, katere čevlje bom obula in katera torbica bo pasala zraven, pišem tole objavo, ki je čisti dokaz, kako se ti lahko načrti v eni uri sesujejo. Pred slabim mesecem, ko sem rezervirala mizo za štiri osebe v top slovenski restavraciji JB, sem srčno upala, da tudi, če nam vse ostale splavajo po vodi, vsaj tale ostane, a se je naš najmlajši odločil drugače in se ob šestih zjutraj zbudil z vročino.
Tako zelo sem se veselila današnjega popoldneva, v bistvu sva se ga oba. V prijetni družbi, ob vrhunski hrani, nekaj ur samo za naju, medtem, ko bi malčka pazil moj oče. A enostavno ne morem pustiti bolnega otroka z 38 (kmalu morda celo več) vročine v varstvu. Ne zato, ker ne bi očetu zaupala ali ker bi mislila, da jima ne bo lepo, ampak predvsem zato, ker ne bi bila mirna, če bi pustila bolnega otroka doma, ne samo nekaj kilometrov stran, ampak nekaj deset kilometrov stran. Veliko bolj mirna sem, če sem ob otroku, če lahko spremljam nihanje telesne temperature, če mu lahko aspiriram nos, mažem čelo in ga predvsem tolažim. Kadar je bolan je še posebej razdražljiv in slabe volje in to res ni nekaj, kar bi privoščila očetu.
Za JB bo še zagotovo priložnost, če ne prej, ko bosta otroka malo večja. V vsem tem času bi se lahko že navadila in predvsem sprijaznila z dejstvom, da nobene aktivnosti brez otrok ni priporočljivo planirati več tednov vnaprej, ker se ne glede na to, kako super zadeve v tistem trenutku stojijo, v zadnjem trenutku vse spremeni. Najbolj idealno bi bilo, če bi šli kar tisti dan po tem, ko sem rezervirala – torej v soboto 25. 2., takrat sta bila otroka še najbolj zdrava, razpoložena in bi lahko brez težav ostala v varstvu. Včasih nam načrti iz danes na jutri splavajo po vodi, ne vem, kako sem lahko optimistično verjela, da bodo ti obstali. Zdaj se počasi bojim že za morje – bosta takrat zdrava? – srčno upam, da ja, glede na to, da bo poletje.
Je pač moralo biti tako. Moj študijski dopust se bo prihodnji teden spremenil v negovalni dopust in učenje, s katerim sem ta teden odlašala, z izgovorom, da še imam čas in si bom ta teden najprej odpočila, bo spet prestavljeno na zadnji trenutek. Kako prikladno – spet se ponavlja zgodba iz časa študija. 🙂 No, sem si pa zdaj mimogrede privoščila še malo `šopinga` preko spleta, za otroka seveda (kako tipična mam, kajne?); za tolažbo, za boljše počutje in predvsem za veselje. Da bo sobota lepša in bom lažje opravila vse kar me še čaka.
