Vsako jutro, ko sedem za računalnik, da pregledam pošto, preberem kakšne zanimive članke in novice, naletim na vsaj 2 ali 3 zapise o tem, kaj bi morala početi sodobna mama, kako bi morala vzgajati svoje otroke, kaj bi jih morala učiti, kaj bi jim morala kuhati, kako bi morala skrbeti zase, kaj vse bi morala početi v prostem času, kdaj bi morala hoditi spat, kje, kdaj in kako bi se morala izobraževati, kako bi se morala obnašati in kako njeno vedenje, čutenje, mišljenje vpliva na otroke.
Z vsem se strinjam, morali bi imeti nadzor nad svojim življenjem, morali bi si postaviti cilje in prioritete, meje in pravila in predvsem se strinjam s tem, da svoje občutke, besede in vedenjske vzorce prenašamo na otroke, a včasih pač ne gre drugače. Včasih kričim, ker lepe besede ne zaležejo, ker stokrat ponovljeni stavki ostanejo neslišani, ker ne zlepa ne zgrda ne pritegnem pozornosti, pa naj se še tako trudim. Včasih jočem, ker tako izražam svoje veselje ali žalost, svojo stisko, svoje dvome in strahove. Kolikokrat se spotaknem ob lastne meje, ob pravila, ki sem jih postavila in si obljubila, da jim bom za dobro svojih otrok zvesto sledila, pa jih na koncu sama obidem ali še raje, preskočim. Vsak dan vsaj enkrat popustim; pri obuvanju copat, pri omejevanju sladkarij, pri pospravljanju igrač, pri branju (samo) ene pravljice za lahko noč ali časovno omejenem gledanju risank. Včasih namesto, da bi jima stvari večkrat lepo razložila in ju spodbudila, da jih ponovita za mano, da se naučita, raje naredim kar sama, ker mi zmanjka volje in energije. Nekajkrat na mesec namesto pravega kosila skuham `hitro` kosilo – carski praženec in palačinke ali zelenjavno juho in pecivo, pri čemer otroka vedno pojesta samo `sladki del` kosila. Včasih se mi ne ljubi obriti nog ali oprati las, ker je to začaran krog brez konca in po vseh večernih opravilih ali pred vsemi jutranjimi, enostavno izvisi in se prestavi na drug dan. Včasih jima po celem dnevu na soncu in travi, v igri z vodo in skakanju na trampolinu, ko sta umazana kot mala pujska, dovolim, da sama odcapljata v banjo in pobrišem za njima sledove, ki sta jih pustila. Vsak dan jima dovolim, da večerjata v dnevni sobi, ob gledanju risank; izjeme so prerastle v pravilo in občasni `samo danes` je postal navada. Vedno kadar pricapljata v najino posteljo, sta dobrodošla, čeprav to pomeni, da se lahko na to zelo hitro navadita, da bo postelja kmalu premajhna in da bova midva zjutraj bolj utrujena kot naspana, a se mi sredi noči ali zgodaj zjutraj ne da razpravljati o tem, kdo kam sodi in čigava je katera postelja, ker to sploh ni pomembno. Včasih ju kaznujem, zelo zelo redko, pa vendar in že čez minuto popustim, podležem njunim objemom sprave in sladkim obljubam in utopično upam, da se ne bo več ponovilo.
Včasih pač ne zmorem postavljati mej in se jih držati, razlagati pravil in sankcionirati kršitev, ponavljati opominov in šteti napak. Včasih se enostavno ne zmorem držati pravil, ki bi se jih naj mama držala, slediti smernicam, ki so jih napisali takšni in drugačni strokovnjaki, moralisti ali filozofi in zato uberem lažjo pot, krajšo pot, `napačno` pot. Našle se bodo mame, ki bodo rekle, da sem s tem slab zgled svojim otrokom, da jim dokazujem, da sem včasih šibka, da popuščam, da nisem dosledna, da jima dajem manevrski prostor, ki ga s pridom izkoriščata. Ja, vse to počnem in to brez slabe vesti, ker je to življenjsko, ker se nihče ne more nenehno držati pravil in izpolnjevati pričakovanj, ker je človeško kloniti, se zmotiti, popustiti, ker je življenje mnogo več kot samo to kaj in kako učiš svoje otroke, mnogo več kot le kljukanje navodil iz priročnikov. Tukaj sem, živa in ranljiva, neutrudna, a zmotljiva, odločna, a šibka. Vse se me dotakne, vse vpliva name in ne glede na to, kako zelo se trudim biti trdna in trpežna, včasih enostavno nisem. Včasih si samo želim, da bi lahko kak dan otrokoma dovolila vse, čisto vse; brez opominjanja, brez pravil in brez nadziranja; brez, da bi mi kdo rekel, da se kaj ne sme, da kaj ni prav, da je kaj neprimerno ali nevarno.
Vsem pravilom in pričakovanjem navkljub, vsem smernicam in standardom v brk, vsem teorijam, pametovanjem in dobronamernim nasvetom kontra; sem že res tista, ki mora postavljati meje, pravila, biti zgled in prenašati svoje dobre lastnosti nanju ter poskrbeti, da bosta nekoč odgovorna in dobra človeka, a sem predvsem tista, ki jima mora pokazati, da sem jima na voljo, da jima stojim ob strani, da so napake in šibkosti človeške, da vsi kdaj popustimo, a to ne pomeni, da ne zmoremo, da obstajajo izjeme, ki pa ne pomenijo, da bo zato vse drugače. Tukaj sem zato, da ju kdaj samo objamem in zaščitim pred pričakovanji okolice. Tukaj sem, da ju imam rada!
