Zadnji trije dnevi so bili zelo naporni. Trebušna viroza me je tako zdelala, da sem lahko samo ležala. Mož je pobasal otroka in šel od doma, da sem imela mir, jaz pa sem imela dve opciji; branje knjige ali razmišljanje. Tako sem do konca prebrala knjigo, ki sem jo začela brati pred mesecem dni in veliko sem razmišljala. Zadnji tedni so pri nas zelo stresni; Ria in Noe si kar naprej skačeta v lase, se prepirata, se prerivata, vreščita in kričita, izkazujeta premoč drug nad drugim in preizkušata najine meje. Zdaj mi je že povsem jasno, da to ni samo obdobje. Zagotovo ne. Na otrocih se zrcalijo širše družbene razmere, stres in teža vsakdana in predvsem tegobe nas, staršev. Nanje prenašamo svoje strahove, dvome, občutke nezadostnosti, vsakdanje prepire in potlačene vzorce. Kako lahko potem pričakujemo, da bodo drugačni in da bodo v okolju, ki jim posredno (ali neposredno) daje tovrstne impulze, zrastli v drugačne ljudi kot smo mi. Potem v želji, da jih vzgojimo v dobre, poštene, zgledne, uspešne in družbeno zaželjene, posegamo po različnih vzgojnih ukrepih, med drugim tudi po kaznih.
Kaznih, ki ne zaležejo, ki ne učinkujejo, ki jih ničesar ne naučijo, ki nam kradejo energijo in njim zaupanje v nas, ki nas še bolj oddaljujejo in ki ne prinašajo uspeha, temveč poraz. Toliko premlevam o teh kaznih, da se mi zdi, da bi lahko napisala doktorat o njih. Kaj je kazen v očeh otroka in kaj v očeh starša? Kaj je učinkovita kazen in kako jo realizirati? Kako dolgo vztrajati, da otrok ne bo prizadet, temveč mu bo odprla oči? Česa se poslužiti – prepovedi risank ali igrač, sedenja v sobi, osamitve, umiritve in razmisleka, pridige? Če bi naštevala, kaj vse smo že poskusili, bi lahko napisala cel roman, pa ne učinkuje. Morda ne zato, ker nikoli ne vztrajamo dlje kot nekaj dni, ker se zgodba čez pet minut ponovi, ker ju nič dejansko ne gane ali pa pač zato, ker niso učinkovite metode. Ker kazni ne zaležejo vedno in ker se otrok nanje privadi in jih sprejme kot samoumevne, v prepričanju `lahko mi vzameš vse, pa te bom še vedno znal spraviti ob živce` .
Zadnje dni sem razmišljala, da bi morala kazen otroku nekaj dati. Ne v materialnem smislu, temveč moralnem. Kazen ga ne bi smela prizadeti, temveč bi mu morala pomagati nadgraditi sebe in svoje sposobnosti. Kazen bi ga morala privesti do stanja, ko bi se začel zavedati, da mu s tem, ko ga `kaznujemo` ne želimo slabo, temveč dobro. Če s kaznijo otroku nekaj prepovemo, odvzamemo, ga prizadenemo, ga ponižamo, ga postavimo v manj vreden položaj, se počuti poraženega, postane sovražno nastrojen in ima posledično še večjo motivacijo za početje tistega, kar smo želeli preprečiti. Če bi mu kazen nekaj dala, če bi v njej videl nekaj nujnega, zahtevanega, a koristnega, bi lahko bil učinek drugačen. Lahko bi se začel zavedati, da to počnemo za njegovo korist, za njegovo dobro počutje, za skupno dobro.
In točno to sem danes storila jaz. Nisem več mogla prenašati njunega prepiranja. Popoldne sta bila vidno utrujena od celodnevnih aktivnosti, igranja in norenja, a sta imela še vedno dovolj energije, da sta se lahko med gledanjem risank brcala, si skakala v lase in vreščala. Zato sem jima rekla naj si obujeta nogavice, ker gremo tekat. Bila sem odločena, da bo tako, pa če bosta želela ali ne, a se sploh nista upirala, bila sta navdušena. Sprehodili smo se do bližnjega parkirišča, ki je varno skrito med ulicami, kjer ni prometa in kjer ni parkiranih avtomobilov, postavili smo štratno črto in določila sem, da morata razdaljo preteči 4 krat. V eno smer kaksšnih 60 metrov, en krog torej okrog 120 metrov in skupaj približno 500 metrov. Nisem zahtevala, da tečeta, nisem ju priganjala s tempom, tekla sem z njima. A želela sem, da opravita te štiri kroge.
Štiri kroge, ki ju bodo sprostili, ki jima bodo prepihali možgane, ki bodo dvignili nivo adrenalina. Štiri kroge med katerimi se bosta malo upirala, a veliko smejala, se dobro preznojila in pokurila odvečno energijo. Noetu so štirje krogi zadoščali; umiril se je in bil je utrujen. Ria pa se je spremenila v pravo malo govorečo bojevnico in je zato odtekla še tri dodatne. Ko smo šli domov, je rekla, da bi z lahkoto še kakšnega, čeprav je bila že vidno utrujena. Po poti domov sta se s sosedo še igrala z vodnimi baloni in domov sta prišla nasmejana, srečna in umirjena. Odkrito sta priznala, da jima je bilo prijetno in da je bila odločitev dobra. Seveda sem jima jasno povedala, da bo to odslej taktika pomirjanja. Taktika, ki bo koristila njujemu telesu in duhu, ki nas bo povezovala, ne ločevala, ki bo konstruktivna, ne destruktivna, ki bo v vseh pogledih pozitivno vplivala na njiju in naju, brez kričanja, prepiranja, pregovarjanja, ločevanja in kaznovanja.
Glede na to, da sta oba zelo športno aktivna in rada tečeta, pričakujem, da bosta to obliko `kaznovanja` zelo hitro vzljubila, saj do nje že na začetku, nista imela odpora, kar mi je še posebej všeč. Če bomo obuli teniske in šli odteč nekaj krogov, bo to vsem koristilo, saj se bomo vsi sprostili in pomirili, hkrati pa bomo svojo odvečno in negativno energijo preusmerili v nekaj koristnega. Dovolj mi je nenehnega prepiranja in če bo ta taktika pomirjanja delovala vsaj tako kot je danes, bom presrečna. Resnično presrečna.
Ne želim namreč, da naju otroka v svojih nesoglasjih dojemata kot nasprotnika, kot sovražnika, kot sodnika, ki se postavita na eno ali drugo stran, ne maram ločevanja na `ti si bil prvi/a` ali `ti si to naredil/a` . Želim, da jima postane jasno, da hočeva najbolje zanju in da lahko konflikte rešujemo bolj preudarno, bolj razumevajoče in bolj mirno kot smo jih doslej, hkrati pa lahko energijo usmerjamo v bolj koristne in zdrave aktivnosti kot je izzivanje drug drugega, kričanje in prerivanje. Držim pesti, da bo delovalo. 🙂
