Gledam fotografije vseh prekrasnih družin in se sprašujem ali smo res samo mi tako nefotogenični. Prvorojenci objemajo nosečo mamico, dajejo poljubčke na trebuh, nežno objemajo svoje mlajše sorojence, nekaj mesečni dojenčki prikupno sedijo v stolčku za hranjenje, štiričlanska družina se v miru pelje na izlet. Na rojstne dneve prihajajo z nasmeški na obrazih, starša se vedno ljubeče gledata in otroci se prav nikoli ne umažejo ali zganjajo trme. Mi nismo normalna družina, je prvo kar mi gre po glavi.
Kadar se kam odpravljamo in se nam po vrhu še mudi, sta otroka glasna, tečna in predvsem neposlušna, midva pa se v petih minutah, ko se obuvamo in oblačimo, vsaj trikrat na hitro zgrabiva. Vožnja v avtu je pogosto nočna mora; igrače, knjige, duda ležijo povsod, jaz se nenehno obračam in ovinki dvigujejo moj želodec, Ria se jezno oglaša, kadar ni vse po njeno in kar naprej poslušamo otroške pesmice. Kaj se trenutno vrti na radiih nimam pojma in ne me vprašat, kateri je zadnji hit, ker si še v službi brundam Moj konj, Murenčki in Opice.
Večeri so ponavadi mirni, a jutra so včasih hektična na kvadrat, še posebej, kadar bi otroka spala, pa se potem ne pustita obleči, kadar je glavnik najbolj strašna zadeva v hiši in je obuvanje copat nočna mora. Včasih se mi zdi, da nam jutra nikakor ne uspe izpeljati v miru, ne glede na to, kdaj se vstanemo in kaj vse pripravimo večer poprej. Seveda pridejo jutra, ko bi lahko vmes skuhala še kosilo in lahko Ria pred odhodom pogleda risanko, a včasih še vode ne morem spiti, kaj šele, da bi pojedla zajtrk. Tako je vožnja z avtobusom res prav blagodejna, ne glede na to, da me enkrat kuha in drugič zebe, da se ljudje drenjajo in voznik zavira kot da smo na reliju; jaz v tem času odpisujem na elektronsko pošto in preletim dogajanje na družbenih omrežjih (optimizacija časa je res koristna zadeva).
Da ne omenjam fotografiranja, ki ni nikoli mirno in sproščeno, fotografije pa so daleč od popolnih. Še na družinski poročni fotografiji, ki je sploh edina naša fotografija s poroke, se Ria skriva pod mojo obleko, Noe pa se jezno zvija. Mislim, da je v morju vseh narejenih fotografij, uspela le ena. Na fotografijah ponavadi gledamo vsak v svojo smer, moj make up je do takrat že pošteno načet, otroka sta najverjetneje skuštrana in umazana, Matjaž pa pozira z odprto srajco. `Razštelani`. Ne glede na to, če se odpravljamo na izlet, če se spravljamo k zajtrku, jemo kosilo ali se kopamo; zadnje čase mi je kar naprej vroče. Včasih bi morala preteči kakšen kilometer, da bi se tako spotila, zdaj pa teče z mene vsakih 10 minut. Kaj res?
Ria se mi kar naprej vseda na računalniško mizo in jemlje v roke vse kar ji je na dosegu. Na srečo je vsaj Noe danes hitro zaspal. Včasih se res vprašam ali smo sploh normalna družina. Ali bolje, ali samo mi nismo normalni? Otroka počneta bedarije, nagajata in testirata najino potrpljenje, igrače pogosto ležijo po celem stanovanju, postelje so čez dan le redko postlane, v kuhinji imamo nenehno hrano in pijačo na dosegu roke, v kopalnici vedno čaka gora perila… In midva se skregava, za malenkosti in velikokrat. In ne znava se pretvarjati in ne znava se delati, da je vse ok, kadar ni. Skoraj nikoli nismo popolno urejeni (ker vedno kaj manjka, kaj pozabimo ali se kateri od otrok umaže še preden stopimo iz hiše) in beseda fotogeničen nam je povsem tuja. Sprašujem se, kdaj bomo imeli prvo lepo družinsko fotografijo in prepričana sem, da bom nanjo še nekaj časa čakala, a me to prav nič ne moti.
Všeč mi je, tako kot je. Tega sem navajena in četudi je velikorat naporno in za mnoge `nenormalno` je nam vse to povsem normalno. Ko prispemo na cilj, je pot pozabljena in ko se spominjamo zgodb, ki se skrivajo za fotografijami, so le-te drugotnega pomena. Otrokom pustiva otroštvo in midva se zavedava, da se ne moreva vedno v vsem strinjati. Pomembno mi je, da si vedno stojimo ob strani, da se podpiramo, da se imamo radi, da smo DRUŽINA. V dobrem in slabem. Mogoče nismo popolni, mogoče za marsikoga tudi normalni ne, a nam je za to malo mar, ker smo SREČNI.
Love, Gabrijela
Bravo!
Sicer redko komentiram bloge ali v skupinah (za mamice) na FB, tukaj pa ne morem, da ne bi. Odličen blog, realen, iskren, neodvisen, duhovit, velikokrat se lahko poistovetim s tem, o čemer pišeš, ker – roko na srce – velikokrat se lahko človek vpraša, ali je z njim sploh vse ok, ker ni tako popoln in ne živi tako popolno in z vsemi popolnimi pripomočki/opremo, kot ‘zahtevajo’ mediji ali opevajo razni blogi.
Ti želim, da bi se tvoja beseda hitro širila naprej. Srečno!
Hvala Urška. <3 Jaz mislim, da nikjer ni popolno, le da si ljudje tega ne upajo priznati ali povedati. Življenje je lepo tudi brez vsega `nujnega` in če ne stoji vedno vse na svojem mestu. 🙂 Iz srca hvala in srečno tudi tebi. 🙂