Praznikov se vedno veselim, malo zato, ker smo skupaj kaj več kot le tista dva dni čez vikend, malo zato, ker imam čas početi še kaj druga kot prelagati perilo in kuhati in predvsem zato, ker so to dnevi za družino; ne glede na to, kam gremo, smo skupaj in se imamo fajn. Pa tudi zato, ker ti otroka vsaj za pol ure lahko kdo popazi.
No, letošnji dan reformacije je bil vse prej kot to. Noe je imel otečeno očko in zato dva dni ni smel iz hiše, Ria pa je imela svojo predstavo; takšno kot že dolgo ne; veliko nasilnega smeha, ogromno navdušenega kričanja, jok brez solz in tečnarjenje na kvadrat. Hvala bogu vsaj prestavljanje ure nikoli ne vpliva nanju in se tej tegobi izognemo; a se je zato nama včerajšnji dan zdel maratonsko dolg. Zaspanemu drgnjenju oči, sitnarjenju in izsiljevanju kar ni bilo konca.
Danes sem malo pred sedmo dan začela z zvokom mešalnika in topljenjem čokolade. Torta, ki sem jo začela pripravljeti že včeraj zvečer, je morala v hladilnik še pred odhodom na pokopališče. Kadar se mi res mudi, imam delovni pult poln posode, stopljeno čokolado in želatino, sneg na čakanju in brizgam meringue, se otroka najraje podita med mojimi nogami, igrata skrivalnice za mojo ritjo in prekladata lonce. Vsak hoče svojo posodo in kuhalnico, oba se tepeta za mešalnik in kregata, kdo bo pritisnil na gumb, stojita na istem stolu in se izrivata in jaz se potim. Z mešalnikom v eni roki in z drugo na njunih hrbtih, z očmi na robovih stola in živci tik pred prepadom. Potem začneta še s premetavanjem plastične posode v odcejevalniku in pretakanjem vode in samo čakam, kdaj bo kateri telebnil na nos, se polil po majici, drugemu zbil zobe s kuhalnico ali meni razlil rumenjake. No, mogoče se sliši grozno, a v glavnem ju je kar zabavno opazovati pri njunem početju. Kako zavzeto in vneto brkljata po posodi in vedno znova potiskata prste pod mešalnik. A nam je uspelo. Z veliko truda in prepričevanja, z nenehnim opozarjanjem in atijem na straži. Torto smo naredili. Kdaj bo kosilo, nimam pojma. Še posebej zato, ker je hoja po grobovih včasih kot tek na dolge proge.
Noe je ostal pri babici in dediju, v bistvu je spal in Matjaž je ob desetih in nekaj minut čez, medtem ko ga je uspaval in sva se midve z Rio urejali, zaspal poleg njega. Kaj res? Ob desetih dopoldne? On lahko zaspi, dobesedno, kjerkoli in kadarkoli. Tudi stoje za previjalno mizo ob dveh popoldne bi najbrž šlo. In smo šli. Sami trije. To se je menda zgodilo prvič. In še preden smo prišli na Dobravo (ki je, mimogrede, kilometer od nas) je Ria začela svojo predstavo. Ni ji ustrezala glasba, ni hotela gledati knjige, potem se ji ni dalo hoditi, od sedenja na ramenih so ji zaspale noge, in tako naprej. Štiri pokopališča, slaba volja in trma pa sta se samo stopnjevali. Višje smo šli, višji so bili njeni toni in ob spustu z Malečnika v Pernico so dosegli vrhunec. Kdo bi si mislil, da je lahko obisk pokopališča z otrokom tako naporen. No, pa tudi z moškim, ki kljub temu, da vsako leto že nekaj let zapored obišče pokopališče, pozabi, kako točno se do njega pride in nato ubira bližnjico po neznanih poteh. Kar naenkrat sem bila lačna kot volk, mokra kot cunja in utrujena kot polh. Jesensko sonce me je prijetno uspavalo, le Riine arije na zadnjem sedežu so motile praznično idilo. Ne spomnim se, kdaj je bil praznik tako pester. Ta noč čarovnic ji očitno res ne sede.
Medtem ko sem jaz kuhala kosilo, je Matjaž sesal. Kadar to počnem jaz, je to za otroka najbolj zabavno opravilo, in sesat je šel prav zato, da bi ju zamotil in bi lahko jaz v miru skuhala. Vklop, izklop, kabel, cev, sesa Noe, sesa Ria. Nikoli prej nisem vedela, da lahko sesanje traja celo večnost, a je zdaj vsaj smešno, pa čeprav bi se lahko včasih, medtem ko se onadva kregata, kdo bo pritisnil na gumb za vklop, za deset minut vsedla in spila kozarec vode. A začuda je bil zdaj sesalec povsem nepomemben. Igrala sta se s kablom, se podila po kuhinji, padala na hodniku in iskala pozornost. Kosilo je bilo malo bolj mirno, a po dveh dneh v stanovanju, je bil že skrajni čas, da gre iz hiše tudi Noe; pa čeprav za 5 minut.
Dan je bil dolg in pester. A smo ga zaključili z velikim kosom torte in igranjem spomina. Spomin je zadnje dni Riina najljubša igra (o tem več drugič) in čas ob njem res kar beži. In ne vda se. Ne popusti. Tudi, ko ji že lezejo oči skupaj in še komaj obrača sličice. In zmaguje. Večkrat in proti vsem. Meni, Matjažu, dedku in babici, pradedku in prababici. Pa se ji ne pustimo, igramo po pravilih in čisto zares. Res je bučka. Včasih se obnaša, kot da je stara 6 in drugič kot da je stara 1, a je le otrok in to naju ne moti.
Prisrčna sta, ko se podita okrog mize in kregata za igrače, luštkana, ko kričita zaradi nepomembnosti in jezno uveljavljata svojo voljo in najbolj zlata, ko se žalostno stisneta v objem. Mi imamo danes svojevrsten dan reformacije oziroma halloween. Zame likanje, za Matjaža fitnes, otroka pa že veselo spita. Zdaj pa naj pridejo čarovnice, če upajo (imamo ravno še dovolj torte, da se napokajo in odletijo dalje, ker v naši hiši je vreščečih vešč že dovolj 😉 )!
Love, Gabrijela
