Hodim po mestu in ko vsake toliko dvignem pogled, opazujem. Vsak tretji bulji v telefon. Tako kot jaz. Postavim si ogledalo in se vprašam zakaj. Optimiziram čas, je moj prvi odgovor. To počnem na avtobusu, ko se zjutraj peljem v službo in popoldan domov, to počnem med hojo po mestu in še nekajkrat čez dan. Ne vem, kdaj točno so se nam telefoni prilepili na roke, a včasih so bili prislonjeni na ušesa. Se nam je zmešalo? Smo postali odvisni? Smo samo razvajeni ali je to res potreba?
Miljone aplikacij in na povprečnem telefonu je vsaj nekaj deset različnih. Na mojem ne. Poleg prednastavljenih imam samo še kakšnih deset dodatnih, a je še to preveč. Aplikacije za spremljanje nosečnosti, računanje kalorij, štetje kozarcev vode, branje horoskopa, napovedovanje prihodnosti, spremljanje telesne vadbe, planiranje opravil, kuhanje kosil, z jutranjimi rituali, optimizacijami fb, insta in drugih družbenih omrežij, kdo ti sledi, kdo bere tvoje objave, koliko prijateljev imaš, katera je najbolj priljubljena objava, spremljanje razvoja otrok in potem grejo v neskončnost. Čakam, kdaj bodo naredili takšno, ki te bo opomnila, kdaj moraš na stranišče, kjer si boš lahko splaniral ljubljenje z možem in ki te bo opomnila, da moraš po otroke v vrtec. Vse je elektronsko in svoja življenja spreminjamo v aplikacije. Včasih si moral do trgovine, če si želel videti, kakšen je delovni čas in kakšne akcije imajo, danes to pregledaš na aplikaciji. Včasih si se debelo uro vozil naokrog, ko si se izgubil, danes te Google pripelje do vrat (ali pač ne, če so podatki napačni), včasih si sam privlekel sesalec iz shrambe in posesal stanovanje, danes nastaviš, kdaj se bo le-ta sprehajal po stanovanju (in zaštarta se sam). Nobenega pisanja urnikov, jedilnikov in nakupovalnih seznamov, nobenega računanja peš in razmišljanja, kdaj moraš kaj opraviti. Za vse ti zvoni. In predvsem ves čas. S telefoni fotografirami, snemamo, na njih preglejujemo elektronsko pošto, z njimi plačujemo, načrtujemo, pridobivamo informacije, na njih zapisujemo ideje, z njimi ustvarjamo, a se več ne pogovarjamo. Telefoni so bili namenjeni komunikaciji; pokličeš nekoga, ki ga v tistem trenutku ne moreš videti, da ga slišiš. Včasih si moral zavrteti številko na stacionarni telefon, ki je bil prava škatla; danes le stisneš na ime, pa vendar, se ne pogovarjamo več. Danes pišemo; sporočila v vseh oblikah, ki so neprimerno skrajšana, vsebujejo ogromno znakov, emoji ikonic, okrajšav, kratic, tujih izrazov; ki so popačena oblika ejzika, ki ga govorimo in smo se ga učili v šolah. In potem nas čudi, da naši otroci ne znajo govoriti, da je njihov besedni zaklad enoličen, da uporabljajo tuje izraze in popačene besede. Vzemite najstnikom telefone in jih posedite za mizo. Opazujte jih. Izgubljeni bodo. Ne bodo se imeli kaj pogovarjati, ne bodo se gledali in dolgčas jim bo. Potem se vi dobite s prijatelji, odložite telefone v košaro pri vhodnih vratih in sedite za mizo. Pogovarjajte se. Le tako boste videli, koliko si imate v resnici povedati in ali je vaša družba še vedno tako zanimiva kot včasih.
Sprva so bili telefoni priročni. Da si si lahko kaj zapisal, da si lahko poklical, da si lahko shranil podatke, fotografiral. Zdaj je njihova uporaba presegla vse meje. Postali smo odvisni. Nosimo jih povsod. Celo na stranišče in v posteljo. Imamo jih ob sebi, ko jemo in ko se igramo z otroki. Zagotovo se najde kdo, ki po telefonu brska med seksom. So naša življenja res tako nezanimiva, da moramo nenehno brskati po tujih, da moramo ves čas gledati v tuj krožnik in spremljati rast tujih otrok ali so pač tako zanimiva, da hočemo vse to deliti z drugimi. Nimam pojma. Vem le to, da ko gremo poleti na morje in telefona sploh ne uporabljam, razen izjemoma; mi baterija zdrži cel teden, jaz ga sploh ne pogrešam, svet se ne sesuje in drugi živijo naprej, medtem ko doma baterijo polnim vsaj enkrat na dan, nenehno spremljam novosti, prebiram novice, berem elektronsko pošto in fotografiram. Vse trenutke za katere se bojim, da mi bodo pobegnili, vse, ki se mi zdijo vredni, a jih medtem pozabim prav zares doživeti, vsrkati in shraniti; ne v pomnilnik telefona, ampak v srce.
Telefone kar naprej iščemo, vsaj midva, ker jih otroka odnašata iz ene strani na drugo (tako kot očala, polnilce, ključe in še mnogo drugih stvari) in potem slišim, da jih ljudje lovijo iz pomivalnih korit, straniščnih školj, loncev z juho in cestnih luž. Ker imamo vedno najprej v roki telefon. Očitno bi si jih morali obesiti okrog vratu (četudi bi potem izgledali res neumno), da bi bili na varnem. Ali pa mogoče kar vgraditi v telo, tako bi bilo še najbolj varno (za telefone, seveda).
Postali smo sužnji tehnologije in zasledovalci tujih življenj. Ne znamo se sproščeno pogovarjati, ne znamo v tišini sedeti in ne znamo več razmišljati. Vse to počnejo za nas telefoni. Zapolnjujejo tišino, okupirajo minute brez dela in razmišljajo, planirajo, opravljajo, računajo, berejo. Kdaj ste se nazadnje zjutraj vsedli in prebrali časopis (časopis, papirnati), kdaj ste nazadnje poklicali informacije (1188, kjer komunicirate s človekom), kdaj ste nazadnje kaj iz glave zračunali ali napisali urnik (na roko, brez opomnikov in obvestil). Zato je na mojem telefonu le 6 aplikacij, ki jih koristim. Ker sovražim piskanje in zvonjenje, ker ne maram, da mi življenjski tempo in opravila narekuje naprava in ker me še lučke na telefonu (za prispelo elektronsko pošto, fb in insta obvestila) spravlajajo ob živce; tako zelo, da ko jo vidim, enostavno ne morem mimo, dokler ne pogledam, zakaj sveti.
Ljudje smo po naravi firbčni, želimo biti čimbolj ležerni in hkrati produktivni, želimo boljšo kvaliteto življenja, brez veliko vloženega truda. MAmice na igriščih s telefoni v rokah fotografirajo otroke namesto, da bi se čudile njihovim dosežkom in sposobnostim, prijateljice na večerji preglejujejo zadnje dogajanje na FB in všečkajo objave na Instagramu, moški na pijači spremljajo rezultate tekme ali si ogledujejo hude bejbe na FB. Izbrišimo aplikacije, izključimo opomnike, odložimo telefone in začnimo živeti. Uporabljajmo jih takrat, ko smo sami, ko nas nihče ne opazuje, pogreša ali potrebuje. Ko nimamo sogovornika pokličimo, začnimo se spet pogovarjati in predvsem začnimo spet uživati v stavreh, ki se nam dogajajo.
Moja slabost je definitivno nenehno `čekiranje` obvestil in iritirajočih lučk, zato sem se odločila, da tega ne bom več počela. Odslej bom telefon uporabljala za fotografiranje trenutkov (ne celih prizorov in epizod), za prebiranje pošte in objavljanje (kot doslej), a slednje le takrat, ko bom sama, ko zaradi mene ne bo nihče za nič prikrajšan in predvsem, ko z mano ne bo otrok. Slab zgled smo jim in gradimo slabo družbo, pasivno družbo in pasivne govorce. Če se zgražam nad početjem, katerega suženj sem tudi sama, bom s spremembami tudi začela pri sebi. Telefon na stran. Objave so 2 do 3 krat dnevno in to je več kot dovolj priložnosti, da sem na tekočem.
Love, Gabrijela
