Ne vem, kako je z dudami pri vas, a meni gredo prav na živce. Dva otroka, dve različni osebnosti in dvojne popolnoma različne navade. Ria dude nikakor ni hotela, tudi ko smo ji kupili 4 različne znamke dudic in ko smo ji vztrajno hoteli `uturiti` ta tolažilen pripomoček, je ni želela. Nikakor. Hvala bogu, rečem danes. Res je bila vožnja z avtom sprva naporna, a v glavnem je takoj zaspala in ko je bila stara že nekaj mesecev, težav ni bilo več. Namesto dude, jo je vedno potolažilo dojenje; včasih tudi v avtu, med vožnjo. Vem, ni prav, ni varno in to se ne počne, a če je hotela, je to dobila (ne govorim o kratkih relacijah, ampak vožnji daljši od ene ure, predvsem vožnji na morje). Najhujša je bila vožnja na Brač pri starosti dobrih 8 mesecev. Prvič se je tako daleč peljala v avtosedežu in to je bil zanjo še dodaten stres. Tako smo se večkrat ustavili in velikokrat sva se dojili. Ko je to obdobje prerastla, ko se je sedeža navadila, pa težav ni bilo več. Ponoči se ni zbujala, spala je po 8-10 ur v kosu, nikoli ni bila pretirano tečkasta čez dan in uspavanje je bilo vedno skorajda mačji kašelj. Tudi stekleničke ni imela, tako ponoči tudi jedla ali pila ni.
Noe pa je zgodba zase. Dudo ima že od rojstva, kot sem enkrat že napisala, smo mu jo morali takoj dati, ker si je rokico takoj po rojstvu posesal do krvi in je imel ranico še kakšna dva tedna. In od takrat je obseden z dudo. Zdaj mi je žal, ker vidim, da je v bistvu samo nadloga in ne tolažba. Vedno sem poslušala, kako duda otroku pomaga skozi težke trenutke, kako ga potolaži, mu je v uteho, ko mu rastejo zobki in podaljšuje obdobje brez hranjenja ter še in še različnih pozitivnih učinkov dude. Sama pa sem vedno imela v glavi prepričanje, da je duda povsem nepotrebna, da pretirane koristi od nje ne more biti in da je zelo škodljiva za razvoj čeljusti in zob. Še posebej zato, ker sem imela z Rio, ki dude ni imela zelo pozitivno izkušnjo. Marsikdo mi je potem rekel, da otrok pač mora imeti dudo, da jo potrebuje; že takrat se nisem strinjala, zdaj se še bistveno manj.
V tem času (dobrem letu) smo kupili kakšnih 20-25 dud. Kupujemo vedno in izključno Mam dude, tiste stanjšane. Seveda smo imeli tudi trakce za dude, pa so dude kljub temu vedno ležale povsod in letele po zraku, ker jih je naš gospodič pač vedno potrgal dol in potem je šla duda svojo pot in trak svojo. Dude so čudežno izginjale in se nato pojavljale, v avtu so bile vedno povsod drugod kot v ustih. Ponavadi pod sedežem, v predalu na vratih, na sedežu avtomobila ali kjerkoli drugje. Tako smo imeli vsaj še dve rezervni zraven, kadar smo šli na daljšo pot, velikokrat pa smo se med potjo tudi ustaviljali, da smo jih pobirali, ker so v minuti vse tri poletele vsaka v svojo smer. Neštetokrat sem se obrnila nazaj, pobirala dude od vsepovsod, se stegovala čez sedeže in mu jo držala v ustih, a kadar mu kaj ni pasalo, tudi duda ni pomagala. Ne pri izraščanju zob, ne pri lakoti, zelo redko pri utrujenosti, kaj šele pri trmi. V ustih pa jo hoče vedno imeti; ko se igra, ko je na sprehodu, v trgovini, celo ko govori ali je, bi vse to najraje počel z dudo. In potem se z dudo v ustih smeji, godrnja in kliče `mama`.Res ne vidim pomena dude. Z vsakim dnem mi je bolj jasno, da je to čisto nepotrebna razvada. Potrebuje jo izključno za spanje, pa jo hoče imeti ves čas v ustih, poleg tega pa včasih še eno ali dve v rokah. In če vidi kje rumeno dudo, vsako drugo takoj zamenja z njo.
Isaknje dud pa je vsak dan večja težava in bolj naporno opravilo. Včasih je vseh šest dud lepo spravljenih v predalčku (in tista ena, ki se sveti v temi in jo ima v vrtcu), drugič pa ni nobene nikjer in to se ponavadi zgodi ravno takrat, ko bi jo najbolj potreboval; ko kriči med previjanjem, ko se trmasto joče, ker mu ne daš kakšne stvari, ko se ponoči zbudi in v temi praskaš za vsemi tistimi dudami, ki so takrat čudežno pod posteljo, pod blazinami, pod odejo, tisto dudo, ki se sveti in je bila kupljena prav za ponoči, pa je ati odnesel v vrtec, tako da smo doma obsojeni na iskanje dud s tipanjem. Včasih teka po stanovanju in dude kar letijo na vse strani, ali pa najde kakšno v sobi in drugo kar vrže na tla, včasih so pomešane med igračami ali ležijo pod kavčem, pod kuhinjskimi elementi ali se skrivajo med oblačili. Včasih, večino časa, se mi kar meša od iskanja vseh teh dud. Poleti, ko smo se vozili s kolesi, smo dudo seveda nataknili na trak in pripeli na sedež, a jo je v sekundi iztrgal, trak potegnil s sedeža in duda je pristala na tleh, trak pa v ustih. Ves čas gledamo, kam padajo dude, jih iščemo in pobiramo; zadnjič se je Matjaž peljal po njo v Hofer, ker jo je pri blagajni, ko je dobil v roke sadno kašico, takoj vrgel na tla in tega nismo opazili prej, kot doma, še dobro da smo samo minuto od Hoferja).
Torej… dude so zame še vedno čisto nepotrebna nadloga. Otrok veliko lažje zaspi in bolje spi brez nje, nauči se premagovati trmo, žalost in bolečino brez tolažbe, poleg tega se vsaj čez dan ne razburja in joče, kadar dude ne najde, tako kot to počne naš gospodič; velikokrat se joče, ker ni dude ali ker jo hoče, pa mu je nočemo dati in potem smo seveda prisiljeni popustiti. Ne vem, kako ga bomo odvadili, še posebej zato, ker je res velik ljubitelj dude, a bomo že nekako. Mogoče nam bo kaj pomagala knjigica, ki jo kmalu dobimo (več vam zaupam kmalu). Če bomo še kdaj imeli kakšnega otročka, sem skoraj prepričana, da v kolikor ne bo duda nujna, le-te ne bo dobil. Ne zato, ker se mi zdi dojenje ustreznejša tolažba, ne zato, ker duda preraste iz tolažbe v razvado, ne zato, ker se mi zdi čisto nepotrebna in po vrhu vsega še škodljiva za čeljusti. Bomo probali z alternativami oziroma bomo raje malce potrpeli, za otrokovo korist.
Kakšno izkušnjo pa imate vi z dudami? Se vam zdijo koristne in katere ali se vam zdijo čista nadloga? Predvsem me zanima, kako jih ustrezno shranjujete in pripenjate, da so tam, kjer morajo biti in ne povsod drugod. 🙂
