Vprašanje, ki ti ga takoj za tem `kdaj imaš rok?` postavi vsakdo, ki izve, da si noseča. Če je odgovor `ne vemo`, `se skriva` ali `ne povemo`, temu takoj sledi vprašanje `kaj si želiš?`. Če poveš, da bo fantek in si mamica, te takoj vprašajo, če ti ne bi bilo bolj všeč, če bi bila punčka in če si očka in poveš, da bo punčka, če si ne bi bolj želel fantka. Mar smo res tako stereotipni, da si vse mamice želijo princeske, ki jim bodo spletale kitke in oblačile krilca, vsi očetje pa dečke, ki jih bodo učili metati na koš in dirkati s kolesom.
`Samo naj bo pubec zdrav` je bil stavek, ki sem ga še preden sem zanosila, kadar sva se pogovarjala o spolu otroka, slišala neštetokrat. Tudi, ko sem že bila noseča, je bila to še vedno glavna šala; samo, da bo stoje lulal. Čeprav je bilo meni vedno vseeno kakšnega spola bo otroček, ki sva si ga tako neizmerno želela in ki sva ga komaj čakala, sem v sebi čutila in sem si po tihem vendarle malce bolj želela deklico in v glavi že delala scenarij, da bo drugi fantek. Vse sem imela nekako splanirano in samo uresničiti se je moralo. In ko je dr. Žebeljan, ki je mimogrede, tako v prvo kot drugo že na nuhalni točno napovedal spol otročka (in s tem potrdil moje občutke, ki so bili obakrat pravilni), povedal, da bo kot izgleda deklica, se je vse postavilo na svoje mesto. Moji občutki so bili potrjeni, Matjaž pa je rekel, da je presrečen, da je punčka.
Včasih se vprašam, zakaj je tako pomembno, kakšnega spola je otrok. Fantek, punčka. Svetel, temen. Modrook, rjavook, zelenook. Verjamem, da ima vsakdo svoje želje, da si želi, da bi imel oči in ustnice po mami, lase in postavo po očetu, ali kakorkoli pač. Vsi delamo svoje popolne otroke, sestavljamo koščke in si ustvarjamo podobo. A na koncu, se prav vsakemu rodi najlepši otrok.
Stereotipi pravijo, da so fantki večji cartljivci, bolj ljubeči, bolj razvajeni, bolj trmasti, vztrajni, bolj športno usmerjeni, bolj iskreni in dalj časa potrebujejo materino pozornost, medtem, ko so deklice bolj samostojne, bolj odrasle, resne, niso tako cartljive, so bolj zgovorne, bolj umirjene; da so fantki od mamic in punčke od atijev.
Imava dva zdrava otroka in to je največja sreča, ki naju je doletela v življenju. Uresničile so se moje želje, imava deklico in dečka, a četudi bi bili dve deklici, ali dva dečka, bi ju imela enako rada, bi zanju enako skrbela in se jima enako posvečala. Starševska ljubezen ne loči po spolu, barvi kože, las ali oči, po inteligenci in športni aktivnosti otroka. Otrok je otrok in vsakdo se nauči živeti s svojim otrokom, ali bolje, vsak otrok se nauči živeti s svojimi starši.
`Kaj bo, fantek ali punčka?` je zame, odkrito, eno bolj nadležnih vprašanj, ki ti ga v nosečnosti neštetokrat zastavijo; ne samo, da spol ugibajo po legi, obliki trebuha, pegah na obrazu, videzu nosečnice, kilogramih, zgagi, zatekanju, hrani, ki jo ješ, tako drzni so, da predpostavljajo, kaj bi bilo tebi ljubše in te sprašujejo, kaj si bolj želiš. Zdravega otroka. Dete, ki bo imelo deset prstov na rokah in nogah, dve ušesi in živahno srce, ki me bo očaralo s svojimi zvedavimi očkami in močno stisnilo z drobnimi ročicami. Čeprav velikokrat rečem, da je deklice lažje vzgajati, ker so bolj poslušne in vodljive, govorim zgolj iz lastne izkušnje in na podlagi ene same deklice in enega samega dečka, ki ju poznam in spremljam od rojstva; zato moje mnenje ni ravno splošno. Sem samo še ena mama, ki posplošuje na podlagi svoih otrok.
Obožujem spenjanje čopkov in oblačenje krilc, obuvanje čevljev z bleščicami in mazanje s šminko, branje zgodbic o princeskah in zapenjanje otroškega nakita, prav tako kot obožujem zabijanje lesenih žebljev, igranje z avtomobilčki, zlaganje kock, šivanje dinozavrov, brcanje žoge in oponašanje trobljenja avtomobilov. Obožujem vse, kar sta, vse kar sta vnesla v najini življenja in prinesla s sabo. Radi jih imamo; dečke in deklice in ne glede na to, ali si mamica fantka, deklice, dveh fantkov, dveh deklic, morda celo treh ali parčka, jih imaš najraje na svetu in si ne znaš predstavljati, da bi bilo drugače, ker je tako, kot je, najboljše in najbolj prav.
Louise L. Hay pravi, da si vsak otrok sam izbere starše. Madona smo lahko srečni, da smo dobili tako zlate in popolne otroke, ki so iz naših dolgočasnih življenj naredili živahno pravljico. Roke gor vse presrečne mamice in očki! Vsi, ki obožujete svoje male (ali že velike) navihance! Oni so naša največja sreča. 🙂
