Imam otroka, zato nimam službe

Včeraj sem se udeležila 4. konference ženske podjetnosti v Mariboru, ki so jo organizirali Štajerska gospodarska zbornica in Perle in sem se je resnično veselila. Računala sem na nova znanja, poznanstva in nove ideje, a sem pričakovala preveč. Bilo je prijetno in še kar zanimivo, a mojih pričakovanj ni doseglo; preveč osebnih izkušenj, premalo nasvetov in koristnih napotkov ljudi, ki so v podjetništvu že desetletja, preveč površinsko razpravljanje o problematiki in premalo inspiracije in motivacije in še zamuda ter zamik zaradi katerih se nisem mogla udeležiti zadnje delavnice, ki sem se je najbolj veselila. Vse skupaj me je pustilo mlačno, a dve stvari sta me vendarle navdušili. Prva je bil govor Nataše Pirc Musar, nekdanje informacijske pooblaščenke in ženske na mestu, ki te resnično prevzame; s svojo energijo, s svojo miselnostjo, s svojo vizijo in neomajnostjo. Na petih primerih iz njene odvetniške mize je odlično predstavila realno podobo slovenske države in družbe. In druga stvar, ki me je dvignila in samo spodbudila moje razmišljanje; dejstvo, da se ženske težko zaposlimo in imamo v Sloveniji najnižji odstotek žensk zaposlenih za nedoločen čas, samo zato, ker smo matere ali ker obstaja možnost, da bomo postale matere. To je dejstvo, ki me je dvignilo in spremenilo v vulkan, zato sem se odločila, da danes odkrito in brez zadržkov spregovorim o tem. O zaposlovanju žensk, o materah, ki so doma, samo zato, ker so matere, o visoko izobraženih posameznicah z ogromno znanja, ki ne dobijo priložnosti, da bi se izkazale in o vprašanjih, ki posegajo v našo zasebnost in nam nabirajo minus točke.

Stara si 25 let, imaš univerzitetno izobrazbo in dobro leto starega otroka; kljub znanju, energiji in zagonu, službe ne dobiš. Postavljena si pred izbiro; ali ostaneš doma, vsak dan prebiraš oglase za delo, pošiljaš prošnje in upaš, da se bo nekje našlo delo zate ali pa stopiš na pot novih izzivov in se izobražuješ, izpopolnjuješ in delaš kar te veseli. S takšno situacijo sem se sama soočila in odločila sem se za drugo opcijo. Odprla sem s.p. in se lotila dela, vendar iskanja službe nisem opustila; želela sem pridobiti izkušnjo redne službe in čeprav je trajalo skoraj dve leti in sem vmes še enkrat rodila, sem jo vendarle dobila – za določen čas. Pred časom, ko sem bila na razgovoru za službo v enem izmed mariborskih podjetij, večjih podjetij, sem dobila vprašalnik na katerem so bila vprašanja, ki so se nanašala tudi na družino – imate otroke, koliko, koliko so stari in temu so sledila podvprašanja izpraševalke, kdo zanje skrbi, ko zbolijo, ali imamo urejeno varstvo itd. Gre za vprašanja, ki vam jih zaposlovalec oziroma kadrovik ali kdorkoli, ki vodi zaposlitveni intervju, ne bi smel postaviti, ker so zakonsko prepovedana in posegajo v intimo in zasebnost posameznika; a se, kot iz prakse veste, tega ne držijo. Tukaj se pojavi dilema – kako na takšno vprašanje odgovoriti; zamolčati in se odgovora vzdržati – s tem boste dale informacijo, da nekaj vendarle je na tem, se zlagati in zatajiti lastnega otroka ali povedati po resnici? Jaz sem izbrala slednjo opcijo; povedala sem jim, da so ta vprašanja protizakonita, a bom nanje odgovorila, ker sem ponosna na svoje otroke. To so moji otroci, moj ponos, moja ljubezen, moj smisel. Ne bom jih tajila in ne bom lagala. Kam smo pa prišli, da moramo tajiti otroke, če želimo dobiti službo. Kakšna družba pa smo, da moramo načrtovanje družine podrejati službi in karieri in delodajalci nimajo posluha za potomce? V času, ko poslanke v evropskem parlamentu lahko dojijo in imajo otroke s seboj na delovnem mestu, me odlašamo z ustvarjanjem družine in tajimo lastne otroke. Smo res tako neumni, nazadnjaški in nerazumevajoči? Kdor me hoče zaposliti, me bo zaposlil zaradi mojega znanja, mojih izkušenj, moje delavnosti, moje energije, ambicij, sposobnosti in ne glede na to ali imam otroke ali ne. Tako bi naj bilo.

Ženske smo bolj ambiciozne, bolj delavne, bolj odločne, bolj zagnane, bolj prilagodljive, tople in razumevajoče, hitreje se učimo in smo bolj odprte, bolj realne in iskrene, bolj prizemljene, prodorne in predvsem bolj zanesljive kot moški (tako kažejo raziskave), a delodajalci vseeno raje zaposlujejo moške; ker smo me matere ali obstaja možnost, da bomo to postale.

Ste že videle zaposleno mamo? 8 ur (ali še več) dela, pride domov in dela dalje in, kadar je v bolniški – je cel dan z otrokom in zvečer ali čez vikend oddela stvari za službo. Nikoli ničesar ne pusti na strani, zaradi tega služba le redko trpi in motivacija in delovna vnema matere sta vedno dovolj visoki za doseganje vrhunskih rezultatov in uspehov. Kje so delodajalci, ki spodbujajo ustvarjanje družine, ki razumejo matere in, ki so jim pripravljeni dati priložnost? Kje so podjetja, ki jih zanimajo zgolj tvoje znanje in izkušnje in ne stvari, ki se dogajajo za štirimi stenami? S kakšno pravico posegajo v naše zasebno življenje in nas omejujejo na kariernem področju samo zato, ker smo matere? Ali, ker bomo nekoč postale matere? Ker obstaja možnost, da bo ženska med 23 in 35 letom zanosila, je ne bomo zaposlili za nedoločen čas. Kaj res? Kaj je to – republika banana? Če nisi zaposlen za nedoločen čas, ne moreš dobiti kredita, kaj šele, da bi si kupil hišo in najbrž tudi limita ali leasinga ne, ne bi vedela, a vse v naši državi je vezano na ta `nedoločen čas`. Kako omejeni smo in kako radi omejujemo druge.

Kdo pa bo delal za nas, če ne naši otroci. Starostna meja in delovna doba za upokojitev se podaljšujeta skoraj na letni ravni; naši dedki in babice so se upokojili s 50imi leti in so v pokoju že 25 ali 30 let, mi pa bomo delali do 80. leta in pokoja sploh ne bomo imeli; ker za nas ne bo denarja. In zakaj ga ne bo? Ker mi zdaj raje ustvarjamo kariere, kot da bi ustvarjali družine, ker delodajalci pritiskajo in želijo zaslužek, namesto da bi bili družbeno odgovorni in delavcem prijazni. Drage moje, to kar zdaj ve vplačujete, vsi ti prispevki, bodo do naše upokojitve že 10 krat porabljeni in če ne bo mladih, ki bodo delali in vplačevali na novo, ne bo denarja za naše pokojnine.

In s tem se obračam ne samo na vas – mamice in bodoče mamice, ki nenehno podrejate svoje zasebno življenje poslovnemu (čeprav je to seveda odločitev vsake posameznice in to globoko spoštujem), ampak predvsem na delodajalce, ki želijo iz nas v mladih letih potegniti maksimum in pozabljajo, da v življenju obstaja še kaj zraven službe. Dajte prisluhnit ženski, dajte se prilagodit naravnemu ritmu življenja. Tudi vi imate otroke, tudi oni so bili nekoč majhni in bolni, razumite, da materinstva ni mogoče prestavljati v nedogled, ker se lahko zgodba hitro klavrno zaključi. Razumite, da je materinstvo bistvo življenja večine žensk, dajte nam priložnost, da smo mame in nas v tem podprite. Če smo mame, ne pomeni, da smo zato slabše delavke, da smo manj resne ali manj zanesljive, nasprotno, matere smo ponavadi še bolje organizirane, še bolj prilagodljive in še bolj razumevajoče in zagnane. Zakaj je zaposlitev za nedoločen čas takšen bav bav in zakaj je bolniška takšna katastrofa? Povsod drugod v Evropi in po svetu so ženske matere, pa to ni ovira za njihove kariere in poslovno življenje. Poznam veliko poslovnih žensk iz tujine, ki so matere treh ali štirih otrok, pa to ni ovira za njihov posel.

Kam bomo prišle, če bomo dovolile, da nas bodo delodajalci zavračali samo zato, ker smo mame in če bomo same z materinstvom odlašale zaradi kariere? Kdo bo tem farsam in izigravanju naredil konec, če ne me? Mama sem! Ponosna, ljubeča, srečna. A zato nič manj ženska in zato niso moje želje, ambicije in uspehi nič manj pomembni. Izkazala se bom; z vsem kar znam, kar zmorem in kar sem. Otroci te okrepijo, otroci te motivirajo in so najboljši motor, ki poganja tvoje življenje. Šele takrat, ko boš ti stala za svojimi otroci in ponosno vsakomur povedala, da si mama in da tega ne rabiš skrivati, zato, da bi dobila službo ali si ustvarila kariero, bodo tako začeli to dojemati tudi drugi. Dokler se boš skrivala, prikrivala in tajila svoje otroke in upala, da delodajalca to ne bo motilo, pa bodo tudi oni to izigravali. To je tvoje življenje in ne dejstvo, ob katerega se lahko nekdo obregne. To si ti. In bodi ponosna na to. Si izobražena, imaš izkušnje, imaš otroke in mlada si. Pred tabo je ves svet in dovoli si ga raziskati. Delodajalec, ki te bo želel na tvoji poti omejiti, samo zato, ker si mama, ni pravi zate. In ni pravi za nikogar.

Tudi jaz sem zaposlena za določen čas, pa ne zato, ker sem mama, ampak ker trenutno pač zasedam takšno delovno mesto. A moj delodajalec ima posluh za otroke in matere, za tegobe s katerimi se srečujemo. Želela bi si, da je več takšnih; ne samo v javni upravi, ampak predvsem med zasebniki, saj si prav ti pogosto dovolijo veliko preveč.

Ponosna sem, da sem mama in tega na trgu delovne sile, pred nobenim delodajalcem, ne bom nikoli zatajila. Ne sebe in svojih odločitev, ne svojega življenja in še manj svojih otrok. Mama sem! Daj mi priložnost in izkazala se bom. In prisluhni mojih željam in potrebam, tako bova lažje vozila; tako bom jaz bolj srečna, motivirana in produktivna in ti bolj uspešen in zadovoljen. Malo je podjetij, ki podpirajo družine, ki zaposlujejo matere in se prilagajajo njihovim potrebam oziroma potrebam otrok, zato bom vesela, če boste kakšnega izpostavile in ga bom potem z veseljem izpostavila tudi jaz. Vesela bom tudi vseh vaših izkušenj, mnenj in vprašanj. Dajmo stopit skupaj. Ženske moramo biti obravnavane enako kot moški in dobiti enake priložnosti, in materinstvo ne sme biti ovira za to!

Pojdite v vikend pogumno in ambiciozno. Ženske zmoremo vse!

Comments

comments