Zadnje mesece imam privilegij, da se vsak dan v tednu vozim z avtobusom, v dve smeri, dvakrat po 15-20 minut vožnje in nešteto zgodb šolarjev, ki so sploh v popoldanskem času zelo zgovorni in odkriti. Ne spomnim se, da bi mi bili takšni, vsaj jaz ne, resnici na ljubo pa smo bili tudi dosti bolj spoštljivi, vsaj po večini. Sočne besede, opisovanje `velikih podvigov`, pikre podrobnosti iz šole, zgražanje nad profesorji in grde pripombe so še najmanj kar lahko slišiš; včasih se resnično zgrozim. A bolj kot to, me zmotijo zgodbe, ki so resnične, kruto resnične in zaradi katerih se vprašam, kam smo prišli.
Mame dekletom kopujejo higienske vložke in fantom kondome, spremljajo jih k osebnemu zdravniku in ginekologu, z njimi hodijo na informativne dneve v srednjo šolo in na fakulteto ter na osebne razgovore za izbiro poklica oziroma nadaljnjo poklicno usmeritev ter jim pomagajo pri izpolnjevanju vpisne dokumentacije za faks. A gredo tudi na razgovor za službo z njimi? A jih tudi pri seksu držijo za roko in jim pomagajo z navodili? Oprostite, ampak ne vem, kaj smo naredili oziroma kaj bomo naredili iz svojih otrok. Ne dovolimo jim, da razmišljajo s svojo glavo, ne dovolimo jim, da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja in ne dovolimo jim da odrastejo in zaživijo svoje življenje.
Srečna sem, da se se rodila v prejšnjem tisočletju, v Jugoslaviji; da sem lahko od prvega razreda dalje sama hodila peš v šolo in domov, da sem lahko že v prvem razredu skuhala kosilo, da sem se kot deklica naučila likati, prati, pomivati, čistiti, da sem lahko šla sama k zobozdravniku in osebnemu zdravniku, kakor hitro sem bila stara deset let, da sem lahko šla sama h ginekologu in da se znam pogovarjati z uradnimi osebami, s specialisti, strokovnjaki, s prodajalci in vsemi, s katerimi se srečam, da znam pisati in izpolnjevati obrazce in izražati svoje želje, misli in zahteve. Da se znam postaviti zase in zahtevati pravico in ne stečem za vsako malenkost k mami, ki mora posredovati zame. Ključ si zaklene v avto, kliče mamo, dobi kazen za napačno parkiranje, kliče mamo, dobi napotnico za specialista, kliče mamo, hoče si kupiti novo torbico, kliče mamo.
Ti otroci, ki so sedaj mimogrede že mladostniki oziroma mlajši odrasli bodo nekoč vodili našo državo; njim bomo zaupali svoje življenje, finance, premoženje, osebne podatke in otroke? Odkimavam. Ne vem, kakšne mame ste in to sploh ni moja stvar, želim samo, da se zamislite; da pogledate svoje otroke, zapišete njihovo starost in se vprašate koliko samostojni in odgovorni so, ali so dorasli svoji starosti ali so sposobni prevzeti odgovornost za svoja dejanja in ali lahko vse osnovne življenjske zadeve rešujejo sami. Oprostite, a upala bi trditi, da zna in ve moja triletnica o marsikateri zadevi več, kot kateri najstnik.
Strinjam se, da je treba otroka naučiti, podučiti, vpeljati, mu pokazati, razložiti, ga podpirati, a ne na vsakem koraku, pri vsaki odločitvi, za vsako stvar in ceno. To je tudi njihovo življenje, to so tudi njihove odločitve in dovolite jih, da jih sprejemajo same, brez vašega mentorstva in blagoslova. Ne rabi se mama strinjati z vsako odločitvijo in ne rabi vsakemu koraku prikimavati. Če so dovolj stari, da hodijo v šolo, so tudi dovolj stari, da sami sprejemajo odločitve, kaj bi želeli v življenju postati, če lahko kadijo in pijejo, lahko tudi čistijo, kuhajo, pospravljajo in umivajo, če so dovolj stari, da seksajo, so punce dovolj stare, da gredo same h ginekologu in se pozanimajo o ustrezni kontracepciji ter fantje, da kupijo kondome. To je življenje. Ne morete biti večno njihove sence. Saj jim menda ne bodo mame izbirale partnerjev in določale, kdaj bodo imeli otroke. A jim tudi berete domače branje, pišete domače naloge, jih spremljate na teste in izpite in jim doma nosite žlico v usta?
Delate jim medvedjo uslugo. Otroci se morajo naučiti odgovornosti, samostojnosti, neodvisnosti, samozadostnosti. Znati morajo stati za svojimi odločitvami in besedami, ne pri petnajstih, pri osemnajstih ali triindvajsetih, pri treh, petih, sedmih letih; govorimo o odločitvah, ki so njihovi starosti primerne, a potrebno jih je vzgajati v tej smeri. Izoblikovati morajo svoje interese, cilje, osebnost. Otrokom moramo dati priložnost, da pokažejo kaj in koliko zmorejo, le tako bodo nekoč pogumno zakorakali v svet. Preizkušnje jih krepijo, iz napak se učijo in če boste vedno namesto njih nosili breme ter nastavljali hrbet udarcem, jim to ne bo nobena lekcija.
Če človeka leta in leta ščitite pred odgovornostjo, je potem, ko ga boste pahnili v realnost, ne bo mogel sprejeti. Poskrbite, da bodo vaši otroci, ko bodo zapustili varno gnezdo celovite in samostojne osebnosti, osebe z vizijo in cilji, ljudje z vrednotami in odločnostjo, takšni, ki bodo krojili naš svet. Zaupajte jim in jim dajte priložnost. Dajte jim vedeti, da ste ob njih, kot tudi, da zmorejo in znajo. Mogoče jim ne bo uspelo prvič, drugič ali tretjič, a ko jim bo, bo ta uspeh njihov; do takrat pa ne delajte stvari namesto njih, samo podpirajte jih in jim svetujte. Neuspehi so najboljše lekcije, dajte jim priložnost, da jih okrepijo.
Pa lep sobotni večer 🙂
