Vrtec se mi zdi za nekatere precej pereča tema. Sicer ne tako kot cepljenje, splav in podobne zadeve, o katerih bom tudi v kratkem spregovorila, ne glede na posledice in mnenja drugih, ker me moje mnenje in stališče ne skrbita in ker nikoli ne morem vsem ustreči, pa vendarle se mi zdi, da se tudi o vrtcu precej trejo mnenja. Nekatere mame so za, druge proti, nekatere mislijo, da je bolje, da je otrok čim dlje v domačem varstvu, druge so za to, da gre z 11 meseci v vrtec. Bodimo realne, odločitve vedno sprejemamo glede na stanje in razmere v družini; če moraš v službo in ni nikogar, ki bi pazil na otroka, je pač vrtec edini izhod in nuja, pa tudi, če imaš koga, ki bi lahko pazil otroka in ga ne želiš po nepotrebnem obremenjevati; resnici na ljubo je varstvo otroka, sploh za starejše, precej naporno – nenehen nadzor, spremljanje dogajanja, opazovanje otroka in okolice, redni obroki, previjanje, dvigovanje, sprehajanje, sklanjanje, ni mačji kašelj.
Seveda bi zdaj z veseljem dvignile roko tiste mame, ki so doma in lahko zato pazijo na otroke. Za družine, kjer dela le eden in imajo samo en dohodek ali ga sploh nimajo, vrtec ni poceni zadeva, še posebej če ti CSD zaradi ostalega prmeoženja in morebitnih drugih prilivov ali pa višine tistega edinega prihodka izračuna 30 ali še več % plačila, poleg tega je vsekakor veliko bolje, da je otrok doma, če je mama brezposelna in tudi realno nima kaj početi. No, sem slišala tudi že mnenja, da tisti, ki imajo zelo nizke prihodke in posledično tudi zelo visok otroški dodatek ter minimalno ali celo nično plačilo vrtca, otroke na vsak način želijo voziti v vrtec, ker imajo potem doma čas zase. Seveda se najde veliko različnih ljudi in tega ne pišem zato, da bi na kogarkoli kazala s prstom, konec koncev je čisto možno, da je kdo dve leti nazaj s prstom kazal name, pa mi je čisto malo mar.
Ria je šla v vrtec stara leto in dva tedna, s prvim septembrom. Jaz takrat sicer nisem bila zaposlena, a sem bila nekaj dni pred zagovorom diplome in pred odprtjem s.p.-ja. Jasno je torej bilo, da bom delala in vse, ki veste, kako je, ko se zadeve lotiš z ničle in vse ustvarjaš na novo, dobro veste, da je dela na začetku še desetkrat več, kot kasneje, zato ni bilo opcije, da bi jo imela doma. V osmih urah lahko zraven otroka posesam, pobrišem prah, skuham kosilo, pomijem tla, pomijem kopalnico, pospravim, a za računalnikom ali šivalnim strojem zagotovo ne morem sedeti, niti minuto, kaj šele več. Takoj sta v mojem naročju in veselo udarjata po tipkah. torej bi vsakršno produktivno delo, ki ni gospodinjsko, odpadlo. Zaspanca pa tudi nikoli nista bila, kar pomeni, da bi imela za `drugo delo` kvečjemu kakšno urco časa. Odpade. Pa tudi sicer mama, ki je doma, nima ravno časa na pretek. Vedno je kaj za postoriti, vsaj pri meni in konstantno sem v zamudi. Vsak dan, dan za dnem. Četudi se mi zdi, da je vse čisto in pospravljeno, so tla spet takoj umazana in potem je tam še hladilnik, pa pečica in cel kup perila. Zdaj počasi razumem, zakaj so nekatere mame samo gospodinje. Drage moje, to je `full time job`. zjutraj v vrtec, domov, pospravit, oprat, obesit, zlikat, sčistit, pomit, oprat, obesit, skuhat, kaj zašit in it po otroke. Šest ur mine en dva tri in otroci so spet doma. Če hočeš postoriti še kaj drugega, ti itak zmanjka časa. Zato so ameriške ženske zgolj gospodinje. 🙂
Hkrati pa sva se tako odločila zato, ker je to dobro za otroka. Verjameva namreč, da otroku socializacija koristi, da mu koristi vzpostavljanje stikov in druženje z vrstniki, da mu koristi seznanjanje z avtoriteto in učenje sledenja navodilom. Jaz vrtca ne vidim, kot nekega sistema oziroma pravil, ki jim mora slediti, kot menijo nekateri; češ, zakaj bi hodil v vrtec, če pa bo itak moral potem toliko let hoditi v šolo. Žal, ko smo ravno pri tem, tudi nad waldorfasko šolo nisem najbolj navdušena – zelo mi je všeč sledenje koreninam, naravi, obujanje običajev, samozadostnost, a v mejah normale in če smo realni, se mi ocene zdijo nuja, ker se danes temu pač ne gre izogniti, ker se vse gleda skozi ocene, ne samo znanje in dosežki otrok, tudi izdelki, storitve (cena je v bistvu ocena), tudi nadaljni študij in delo, ki ga opravljamo v službi, vsa tekmovanja temeljijo na ocenah in točkovanjih. Tako pač je. Imamo bežno izkušnjo z waldorfskim sistemom, pa nisem bila ravno navdušena, mi je klasični vrtec veliko bolj všeč. Zame je namreč vrtec igra, druženje, ustvarjanje in vzgoja. Vsakič znova sem navdušena nad dejavnostmi, ki jih izvajajo v vrtcu, nad tehnikami, ki se jih poslužujejo; za izražanje čustev, za postavljanje mej, za sklepanje kompromisov, za presojanje situacij, za odločanje in podobno. morda je samo v našem vrtcu tako, a vzgojiteljice in pomočnice se resnično potrudijo, vedno znova in otroci radi hodijo v vrtec.
Zame je vrtec varstvo z elementi vzgoje, reda in discipline; tisti del dneva, ki otroku omogoča, da se druži z vrstniki, da izraža svojo ustvarjalno energijo ter se hkrati navaja na nek red. Saj vem, otrok se lahko tudi če je v domačem varstvu, druži z vrstniki, a nikoli v takšnem številu, s tako različnimi osebki in v kontroliranem okolju, kjer vladata rutina in ustaljene navade. ko pride Ria v vrtec je drug otrok; poslušen, miren, sledi navodilom, točno pozna red, ve, kje lahko je in kje ne, kako se morajo obnašati v času spanja, kaj lahko počenjo med malico in podobno. Doma nikoli ni bilo tako in najbrž nikoli ne bo. Prepričana sem, da je delno kriv tudi `čredni nagon`, ko otrok vidi, da tudi drugi počnejo enako, mu postane jasno, da se tudi od njega to pričakuje in da mora to narediti. Res je, da je uvajanje v vrtec tudi stresen dogodek za otroka, ki lahko vpliva na njegovo psiho, na imunski sistem, na počutje, tudi obnašanje in čustvovanje, za nekatere je spodbuba, za druge ovira, a jaz sme ena tistih mam, ki meni, da se tovrstnim zadevam pač ne gre izogniti in da smo v življenju tako ali drugače izpostavljeni stresu in prej kot se otrok na to navadi, prej kot se je sposoben adaptirati, bolje je zanj. Obstajajo takpne in drugačne teorije, raziskave, mnenja strokovnjakov, znanstvenikov in laikov, psihologov, psihiatrov in vseh učenih glav tega sveta, a eno je zadeva na papirju, v kontorliranem okolju poskusa in drugo realno življenje.
Zato je moje mnenje, da je vrtec za otroka koristen, da je dober, da je spodbuden za otrokov razvoj, tako psihološki, sociološki kot govorni in miselni, da otroka spodbuja k samostojnosti, samozadostnosti in edinstvenosti. Lahko se še tako trudimo, mame otrokom doma ne bomo nikoli mogle pripraviti toliko različnih dejavnosti, toliko ustvarjalnih projektov in vsebinsko dodelanih ur, ki bodo sledili motoričnim, senzoričnim in drugim smernicam, kot v vrtcu. In tudi, če bi še vedno delala od doma ali, če bom oziroma, ko bom spet delala od doma, ne bom imela otrok doma. Ker je tako zanju kot zame bolje, da sta v vrtcu. Tako vsak počne tisto, kar je zanj primerno in potrebno, naš skupni čas pa je ob popoldnevih, med vikendi in takrat, ko sta bolna. Tako smo potem bolj srečni in zadovoljni, ko smo skupaj. Najina otroka gresta v vrtec z veseljem in tam neizmerno uživata, čeprav sta zelo vesela, ko gresta domov, zjutraj nikoli nimamo težav. Nismo se posluževali uvajanja, pri nobenem in nismo delali `cirkusa` okrog tega. Vse se nam je zdelo normalno, naravno in kot tako sta to sprejela tudi otroka, brez posebnih jokajočih izpadov in kričečih scen. Ali smo imeli srečo ali pa je na to vplival tudi najin odnos in pristop, hvaležna sem, da je tako. Vrtec je zakon.
Seveda bom vesela vseh vaših mnenj, četudi s ez njimi morda ne bom strinjala.
Love,
Gabrijela
