V današnjem dopoldnevu me je med enim samim preletom `FB statusov` kar trikrat zadela objava o dojenju v javnosti in me spodbudila ravno dovolj, da sem se odločila, da napišem tudi svoje mnenje o tej pereči temi brez konca. Ne bom se opredeljevala do samega zapisa, tudi komentarjev nisem brala, ker se mi to zdi izguba časa, čeprav jih je bilo res ogromno, pa tudi v debati ne bom sodelovala, ker mi potem za vsak nov komentar ali všeček utripa telefon in me to spravlja ob živce. Tukaj je moj kotiček za izlivanje misli in izkoristila ga bom.
Dojenje je bilo zame vedno zelo pomembno in glede na to, da imam majhna prsa, sem se vedno spraševala, ali bom sploh lahko dojila, v sebi pa sem bila prepričana, da mi tega ne bo nič preprečilo. Glede na to, da imam dva otroka, ki sta bila oba izključno dojena, en dobro leto in drugi dobrih 8 mesecev, da noben od njiju nikoli ni poskusil adaptiranega mleka in da starejša tudi dude ni imela ter da v času polnega dojenja noben ni dobival niti čaja ali kakršenkoli druge tekočine in dodatkov, vem in poznam najrazličnejše situacije. Od žalostnih in jokajočih izpadov v avtu, do kričanja v otroškem sedežu, do vreščanja v trgovini in neutolažljivega joka, do potrebe po bližini, neznosne lakote in zgolj navade ali razvade. Ria se je nenormalno rada dojila in po ure sva se lahko stiskali, podojili in spet stiskali, to je bila njena tolažba, njena bližina, njena uteha, prehrana in vse, kar je kot dojenčica potrebovala. Noe ni bil takšen, on se je preprosto najedel in zadeva je bila zaključena. Prvo sem ob vstopu v vrtec odstavila jaz, drugi se je, ko je začel normalno jesti gosto hrano, odstavil sam. Pa tudi če se ne bi, bi ga ob vstopu v vrtec jaz; ker ne vidim potrebe po dojenju otroka starejšega od dobrega leta (razen večje odpornosti imunskega sistema in občutka varnosti, a se tega ne moremo oklepati v nedogled). Crkljamo se lahko tudi brez dojenja, otrok pri tej starosti že normalno je, prav tako normalno pije, vezi se lahko ohranjajo z drugimi dejavnostmi, občutek varnosti mu dajemo z razumevanjem, pogovorom, iskrenostjo in imunski sistem mu lahko gradimo na druge načine, hkrati pa je to tudi za mamo zelo naporno, otrok je velik, težavk živahen, brca, se obrača, pogosto ga interesira vse drugo kot dojenje in ima zobe, ki zelo grdo ugriznejo. Vse tiste študije o pozitivnem vplivu materinega mleka na otrokov razvoj in podobno, ne pretehtajo moje odločitve, da je otrok starejši od enega leta enostavno prevelik za dojenje, vsaj zame, hkrati pa je to tudi obveza za mati, velikokrat naporna, izčrpljujoča, stresna. Vem, da bo na to objavo priletelo ogromno različnih mnenj, ene me boste obsojale, kritizirale in trgale na kosce, druge se boste z mano strinjale in prikimavale. Vseeno mi je. To je moje mnenje.
Dojenje je zame primarno zelo intimna in posebna vez med materjo in otrokom, ki je edinstvena in neponovljiva izkušnja. Gre za navezanost, občutenja, čustva in je veliko več kot le način prehranjevanja. Dojenje otroku nudi tolažbo, uteho, varno zavetje, razumevanje, nežnost, toplino, ljubezen in radost, nudi mu gnezdo, v katerem je nedotakljiv in srečen in prav zato se mi zdi tako pomembno poudariti, da je to intimen trenutek in dojenje intimno početje. Sama nikoli nisem dojila v javnosti (z izjemo enkrat na morju, na terasi restavracije, kjer sem bila v celoti pokrita s tetra plenico, tako jaz kot otrok, ker smo žal bili peš in s enisem imela v mestu popolnoma nikamor za umakniti), pa smo z dojenčkoma hodili povsod, po nakupovalnih centrih, trgovinah, k zdravniku, na izlete, na potovanja, na dolge vožnje, kamorkoli. Vedno sem se umaknila v prostor namenjen dojenju ali pa sem dojila v avtu. Vsak dan sem peš hodila v trgovino, pa se mi enkrat ni zgodilo, da bi bilo otroka potrebno podojiti v trgovini. Torej se je potrebno samo primerno organizirati. Res je, da nekateri otroci nimajo ritma prehranjevanja, kot ga ni imela naša Ria, a smo imeli vedno rezervni načrt ali pa sem dojila v avtu. Tudi med dobro uro trajajočo vožnjo v Ljubljano, sem včasih dva ali trikrat dojila.
Zame je dojenje v javnosti, žal, pa naj se sliši še tako staromodno, zaostalo ali primitivno, nepotrebno. Dejstvo, da je naravno tega početja ne opravičuje, ker je tudi seks naraven, pa opravljanje velike in male potrebe in še veliko drugih stvari, pa tega ne počnemo v javnosti. Ker je dojenje intimno in ker se lahko vedno organiziraš in uskladiš tako, da si vzameš teh nekaj minut za otroka in ga v miru podojiš. Četudi otrok ni lačen, temveč potrebuje zgolj bližino, toplino, crkljanje, ni primerno, da se to počne pred očmi drugih, ker je otrok že itak sam po sebi dovolj vznemirjen, da potrebuje mir, umik od luči in pogledov. Dojenje, sploh pri dojenčkih, še posebej v prvih mesecih, bi moralo potekati v mirnem, sproščenem in urejenem okolju, kjer imata otrok in mati dovolj miru, tišine in zasebnosti, da se lahko dete sproščeno naje in da lahko mati pri tem uživa ter se sprošča. Ste kdaj videle previjalnice in prostore za dojenje v avstrijskih nakupovalnih centrih, v Ikei – čudovito, udobni stoli, umirjena glasba, grelnik za stekleničke, pridušena svetloba, čudovito.
Sem za dojenje, vedno bila in vedno bom, a na način, ki ni moteč za otroka in mati ter prav tako ne za okolico. Bodimo realni, veliko ljudi dojenje v javnosti moti, vznemirja jih, jim vzbuja občutek nelagodja ali sramu, pa ne zato, ker bi v tem videli kaj slabega, temveč zgolj zato, ker se jim zdi, da posegajo v intimo nekoga drugega, ker se jim zdi, da vstopajo v vašo `spalnico` nepovabljeni, ker se jim zdi, da se razkazujete. V enem mestu ali eni državi živi na desetine različnih narodnosti, veroizpovedi, političnih prepričanj, ideologij, ne moremo pričakovati, da bodo kar spodbujali vsako početje, da bodo vse odobravali in vsemu prikimavali; konec koncev dojenje pomeni tudi razgaljanje, pri nekaterih manj, pri drugih več, nekatere se pokrivajo, druge se razkrivajo. Verjemite, videla sem že ogromno situacij, tudi takšne, ko sediš v restavraciji, pristopi natakar in mati tišči otroku, ki obrača glavo stran, bradavico v usta in vsem pri omizju razkazuje svoja prsa. Gospod je bil šokiran, obrnil se je, odšel in poslal k mizi žensko. A je to spodobno dojenje, a je to mirno dojenje in predvsem nemoteče in intimno? Ne morem se strinjati. Četudi govorimo o neprimerno oblečenih ženskah v javnosti, v trgovini ali na ulici še nikoli nisem srečala nobene, ki bi imela razgaljene prsi.
Zame je dojenje še vedno trenutek za mamo in otroka, ne glede na situacijo, ne glede na nujo in predvsem ne glede na vsa današnja razmišljanja in teorije. Situacija je res izjemoma takšna, da se ne moreš nikamor umakniti, da se ne moreš v miru vsesti, da ne moreš otroku in sebi privoščiti košček zasebnosti, miru in intime. Tako sem razmišljala preden sem postala mama in tako razmišljam še sedaj. Tudi otroci se morajo naučiti včasih malce počakati, če so toliko majhni, da to ni mogoče, pa smo za to starši, matere, da presodimo, kdaj je otrok zmožen kam iti in za kako dolgo. Otrokove potrebe so konec koncev na prvem mestu in zagotovo ni nakupovanje, obiskovanje živalskih vrtov, igralnic in podobnih zadev bolj pomembno. Velikokrat smo komaj prišli v trgovino, pa smo se obrnili ali pa smo predčasno zapustili nakupovalni center ali restavracijo, samo zato, ker mi je bil otrok pomembnejši in ker so bile njegove potrebe vedno na prvem mestu.
Dojenje je zame najboljša izbira in vse mamice, ki imate to možnost, izkoristite jo, ker je najbolj zdravo, najbolj naravno in najbolj poceni, vložek je ničen, izkupiček pa odličen. In je tudi najbolj priročno; kjerkoli, kadarkoli in z užitkom. To so velike prednosti, a ne bodimo toliko nespametne, da izpostavljamo otroka vsem radovednim pogledom, očitujočim namigom in grdim besedam. Ni vredno in ni potrebno. Uživajte v trenutkih, ker ko se končajo, se ti zdi, da si izgubila del sebe. Vsaj meni se je, čeprav sem to prvič storila na lastno željo in tega ne obžalujem ter sem ponosna nase, ker sem na tem področju presegla vsa svoja pričakovanja.
Uživajte v dojenje in se ne pustite motiti, naj bo to trenutek samo zate in otroka.
Gabrijela
