Božič na peščeni plaži

0

Današnji petek je bil vse prej kot uvod v vikend,  a sem vsaj počela tisto, kar me veseli, šivala cel ljubi dan. Vse mi je šlo narobe. Zlomljena igla, pomešane niti, zavozlano blago in na koncu je šiv spuščal nit; stroj sem obrnila okrog, vse na novo napeljala, vse prečistila, da sem ugotovila, da je bila kriva igla. Pa vendarle sem ogromno naredila. In ker je to delo, zravne katerega ne rabiš kaj preveč misliti, sem tu in tam malce odplavala. K božični jelki in kroglicam, ki jo bodo letos krasile, k božičnim darilom in našemu božiču na peščeni plaži, tam daleč, na Novi Zelandiji.

Odkar se je moja najboljša prijateljica Martina, pred 11 leti preselila na Novo Zelandijo, ki je sicer po naravnih in podnebnih značilnostih precej podobna Sloveniji, me je vedno mikal božič v kopalkah. Saj vem, da bi ga lahko doživela tudi kje na severni polobli, bližje nam, a občutek pač ne bi bil enak, če ne zaradi drugega, zaradi družbe. Si predstavljate božič, okrašene jelke, girlande, umetni sneg, ti pa vsa zagorela v kopalkah ležiš na peščeni plaži s kokteljom v rokah. Namesto zavita v šal, z rokavicami na rokah in gamašami na nogah, ognjemet ob novem letu opazuješ v mini oblekici in sandalih in v novo leto vstopiš prej kot vsi tvoji domači. Zveni noro, vabljivo, mamljivo, vroče in sproščujoče. Kako srečni bi bili obrazki otrok. To se mi je danes podilo po mislih. To dolgo potovanje prestavljava že kar nekaj let in mislim, da bo res čas, da nekaj naredimo na tem. Prej je bila vedno težava v ceni letalskih kart, zdaj je težava z dopustom in priznam, z otroki.

Ne predstavljam si, kako je z otroki potovati tako dolgo in tako daleč; kako je z njimi preživeti 10, 12 ali še več ur na letalu, prestopati in čakati na letališču. Bravo vsem tistim staršem, ki z enoletnimi otročki potujete v oddaljene države, zame je bila že vožnja na Hrvaško, na trenutke, nočna mora. Vsak bi nekaj imel, en igračo, drugi dudo, en bi knjigo, drugi ključ, potem bi jedla kekse, pa bi raje štručko in po treh grižljajih suhega kruha se jima vse lepi po ustih in morata nujno nekaj spiti, pa ni prava glasba in moteče je, če se midva pogovarjava, ne slišiva telefona in niti drug drugega. En vrešči, drugi joče, en zganja paniko, ker mu je padla Pez figurica na tla in drugi je vse štiri dude zagnal neznano kam. Jaz pa se kot vrtavka obračam naprej in nazaj, strežem bolj kot stevardesa na letalu, brišem nose, solze, pobiram duda, iščem igrače, izpraznim previjalno torbo in dve rezervni vrečki z igračami in zabavnim materialom, pa nič ne pomaga. Dokler se ne ustavimo na počivališču in se jima ob pogledu na igrala odprejo nebesa. Gremo na stranišče, previjemo malega, nekaj spijemo, midva kaj prigrizneva, otroka se igrata, a ko je teba po pol ure zapustiti počivališče, je zgodba ista. Vreščanje, jok in izsiljevanje, ker s ene smeta več igrat in potem je pripenjanje v sedež borba za življenje in vsi na parkirišču naju gledajo kot da ju dajeva iz kože. vmes poskuša Noe malce zadremati, pa mu Ria vztrajno meče igrače, se nagiba k njemu, ga vlači za roko in glasno prepeva ali se pogovarja. Seveda nikakor ne izostanejo najini prepiri, ki se v takšni situaciji vrstijo kot majhni ognjemeti in vzdušje v avtu je popolno, tiste glasbe, prometnih obvestil in dnevnika na radiu pa itak nihče ne sliši. Ko pademo v kolono pri Karlovcu, pa je mera polna. Enemu je sedež po dobri uri vožnje naenkrat totalno neudoben in moteč in drugi je po 20 minutah dremeža popolnoma spočit in pripravljen na akcijo, sredi 5 kilometrskega zastoja na avtocesti. Ko prispemo na cilj, se mi odvali skala od srca in krvni tlak se mi razpolovi. Počutim se osvobojeno, a v mislih že odštevam dneve do nove misije – poti domov. Ni vedno tako hudo in včasih sta res mirna, ubogljiva in potrpežljiva, lahko bi rekla v polovici primerov ali polovico poti, a kadar nista, je situacija, vsaj zame, nevzdržna. Sicer nimam nobenih težav z želodcem, lahko počnem karkoli, a letos sem na poti domov, ko smo pred hrvaško mejo naleteli na zastoje in zaprt predor, dihala na škrge in barvala na zeleno. Tisti ovinki na stari cesti od meje do Trakoščana, so skorajda razkrili vsebino mojega zajtrka; nenehno sme se morala obračati naprej in nazaj in Matjaž je bil zelo spodbuden s svojim `prosim, pomiri ju`. V takem trenutku mu vedno samo ponudim opcijo, da se menjava; pa ju ti animiraj, ko sta naveličana vsega in bom jaz vozila. Nikoli ne sprejme. Raje je tiho. Da o prtljagi in vseh stvareh, ki jih vzamemo zraven, ne govorim; raje v kakšni od prihodnjih objav.

In zato si ne znam predstavljati, kako z enoletnikom in triletnico na letalo in v oddaljeno Novo Zelandijo, kako preiti vse kontrole, carine, preglede in ostale letališke postopke z ročno prtljago in dvema malčkoma, ki bi najraje odtavala vsak v svojo smer, ker tam je pač ogromno zanimivega, vkrcavanja in izkrcavanja, vzlete in pristanke. Najbrž z veliko potrpljenja, miru in dobre volje, a čakanja bi bila bolj podobna akciji raziskovanja letališča in letalo bi najbrž prehodili 100 krat v vse smeri. Lani smo želeli z dvomesečnikom in dveletnico v Turčijo, pa smo si hitro premislili, ko smo izvedeli, da zraven ne moremo vzeti vozička s košaro oziroma moramo zanj doplačati nenormalno vsoto denarja. Zagotovo bi se našla kakšna cenejša opcija, a me je tako vrglo iz tira, da se mi enostavno ni več dalo ubadati s tem. In zdaj večkrat kaj načrtujeva in potem samo prelagava, na čas, ko bosta otroka dovolj velika, da bodo nama zadeve olajšane in da bosta tudi sama dejansko imela kaj od teh potovanj, da si bosta kaj zapomnila, da ju bodo zadeve zanimale in da bomo preživeli koristen skupen čas ter ustvarili nepozabne spomine. Mogoče samo preveč komplicirava, mogoče se ne znava prilagoditi, mogoče nimava `jajc`, kaj pa vem, a po vseh najinih potovanjih in tudi tistih prej, vem, da so potovanja naporna že za odraslega, kaj šele za otroka. Spomnim se leta iz Graza v Tunizijo. Zraven mene je sedela mamica, z nekaj mesečnim dojenčkom, ki je vso pot jokal, tako po malem, pojokaval. Tako se mi je smilil in res mi je bilo hudo, ko sem gledala, kako mu ta ogromna zadeva, niti malo ni všeč.

Vsekakor jima želiva pokazati Berlin, meni eno najljubših evropskih mest, Legoland, Sea world, pa New York in vse tiste ogromne stolpnice, Central park in majhne veveričke, podvodni svet koralnega grebena v Egiptu in medino v Tuniziji in še veliko drugega, nama neznanega, vseg akar bomo lahko odkrivali skupaj, konec koncev tudi doživetje božiča in silvestrovanja v kopalkah ter namakanja v termalnih vrelcih. A vse ob svojem času. Ko bova na to pripravljena midva, ko bosta na to pripravljena onadva in ko bomo lahko brez težav in nepotrebnega stresa `shendlali` situacijo in tako dolga potovanja. Do takrat pa bomo svoje ta zadnje namakali v Hrvaškem morju in raziskovali plaže v Dalmaciji. Tudi to je vsako leto svojevrstno doživetje in ko le ne bi tako hitro minilo. Ko pridemo domov, ko gledamo slike, obujamo spomine, so vse tegobe vedno pozabljene ali pa se samo smejimo trikrat preoblečeni posteljnini, ki jo je vsako noč pobruhal drugi otrok ter plesu na pomolu ob zvokih klap. Včasih se vse zgrne v en dan in se zdi nevzdržno, a ravno takrat nastanejo najlepši spomini. Letos smo se en večer odpravili v Zadar, otroka sta bila celo pot razdražljiva, tečkasta, neučakana in za nameček nikakor nismo našli parkirnega mesta. A se nam je nasmehnila sreča, otroka sta uživala v ogledu mesta in na koncu smo imeli čudovit, sproščen in res magičen družinski večer v čarobnem Zadru. Ni vedno vse črno, a upoštevati je potrbeno, d aimajo tudi otroci svoje potrebe in želje in dokler se ne bomo nekako srečali na sredi, bodo te želje še malce počakale. Tudi božič na peščeni plaži. 🙂

Če pa imaš kakšno odlično izkušnjo potovanja z enoletnim in triletnim otrokom, bom zelo vesela doživetja ali nasveta. 🙂

Gabrijela

1b4d73af3568fff276d7cfa84f59a52c

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj