Bolj kot brskam po spletu in pregledujem objave, bolj mi je jasno, da je šivanje spet postalo in. Šivajo mamice, babice in tete, naenkrat šiva tudi cel kup mojih prijateljic. In vesela sem, vesela kreativnosti, vesela truda, vložene volje in energije, vesela napredka in spodbude in predvsem unikatnost, ki se na tak način širi med našimi malčki. Kupljena oblačila so vsekakor cenejša, a so brez duše, brez vsebine in vsa enaka; vsak otrok je vesel, če dobi oblačilo, ki je samo njegovo, unikatno, posebno, narejeno zanj. Meni moja gospodična kar naprej naroča – tuniko s samorogom oziroma Onchau-om, pa oblekico s Snoopyjem in kostum za Elso ter rep morske deklice oziroma Ariele. Naročila se kopičijo, mami pa niti slučajno ni na tekočem.
Tako kot smo lahko vesele in ponosne, da naši otroci nosijo unikatne kose in se oblačijo v doma izdelana oblačila, pa tovrsten drastičen razmah prinaša tudi slabosti. Žal je tako, da vsaka, ki zna sešiti kapo in šal, že misli, da je šivilja. Potem se hitro loti še kakšnih otroških hlač in naenkrat so opazne ogromne razlike. Grdi šivi, nepravilne oblike, preširoki patenti, nagubano blago, preozki vratni izrezi, grdi robovi in zaključki, vse pa bi to želele prodajati. Če lahko ona, bom pa še jaz. Če ona prodaja za 40eur, bom jaz za 20eur. Ampak drage moje, nekateri kosi niso vredni niti 10eur, četudi so unikati in ste vanje vložile ogromno časa in ljubezni. Vsega pa tudi ni mogoče prodajati. Vsaka stranka želi kvaliteto. Oblačilo mora biti lepo, nosljivo, otroku prijazno, mehko in tudi lepo izdelano. Če je patent na hlačnici širši od same hlačnice, to zagotovo ni nosljivo. In iz prav vsakega otroškega oblačila, se tudi ne da narediti kroja, še posebej, če je šiviljsko predznanje bolj slabo in še osnove komaj obvladaš.
Bravo. Trudite se, delajte, vadite, režite in šivajte, a nabavite si revije s kroji, knjige, preglejte na desetine videoposnetkov in preberite cel kup tutorialov, da vam bo resnično jasno, kaj in kako se šiva. Še nobena, ki je zašila en trak ali kapi in ene pajkice, ni postala šivilja. Tako pač je. Tudi jaz se nimam za šiviljo. Pa sem zašila še veliko več, kot marsikatera druga, tudi oblačila za odrasle; ne samo hoodijev in pajkic, ampak tudi elegantne hlače, obleko. Trudite se in se urite, a bodite toliko samokritične, da začnete stvari prodajati šele takrat, ko so resnično primerne za trg. Ko veste, kako se bodo obnašale v pralnem stroju, ko veste, kako se bosta skladala dva različna materiala in kakšne so velikosti posameznih krojev. Človek se celo življenje uči in prav je tako, a žal je tudi tako, da s slabo izdelanimi izdelki, zbijate kvaliteto drugim in širite prepričanje, da ker so izdelki ene, dveh ali treh slabše kvalitete, da je tako tudi pri vseh ostalih.
Da sploh ne govorim o kopiranju in kraji idej. Next je najbrž postal najbolj kopirana znamka v tem obdobju razmaha šivanja. Njihove aplikacije so povsod. Ok, razumem, so vam pač všeč in jih želite predstaviti na oblačilih, ampak zakaj je potem potrebno kopirati še druge ustvarjalke. Kopirajo se kroji, motivi, dizajni, celotni izdelki, vključno z izbiro blaga in postavitvijo. A je to res potrebno? Vsaka v svoj izdelek vloži čas, trud, zamisli, ga na spletu predstavi svoji publiki, potencialnim strankam, potem pa pride ena, dve ali več in kar mimogrede ukradejo idejo. Če je nek kos pri eni ustvarjalki prodajan, še ne pomeni, da bo tudi pri drugi. Vsaka k svojim izdelkom prispeva energijo, ljubezen, vtis in konec koncev osebnost in zgodbo, tisto, kar jo loči od ostalih. Ne vem, katera je prva izdelala Next volka, a pred kakšnim mesecem jih je bilo povsod polno, da ne govorim o kakšnih zajčkih, miškah balerinah, jelenčkih in podobnih motivih. Danes ga ena naredi in jutri bo že deset enakih. Vem, da je težko biti izviren, da ideje pobiramo s spleta, s televizije, z okolice, ampak bodite vsaj toliko in jih interpretirajte drugače, naredite svojo izpeljavo. Vse lahko delamo isti kos, pa ga bo vsaka naredila po svoje, tako kot si vsaka ob besedi cvet, zamisli drugačno rožo.
Še vedno mislim, da je bolje začeti z manj in razvijati svoje ideje, vnašati v izdelke svojo osebnost in ljubezen, svojo predanost in strast. Če to počnete zgolj zato, ker eni drugi `laufa` in s tem lepo služi, ste na napačni poti. Počnite to zato, ker to rade počnete, ker v tem uživate, ker vas izpopolnjuje, ker vas sprošča in osrečuje. Izlijte v svoje izdelke sebe in svoje zamisli. Vsaka jih ima polno glavo, le čas si je potrebno vzeti. Nekatera jih bo izoblikovala čez noč, druga v enem tednu, nekatera bo rabila mesece, da bo prilezla tja. Zaslužek nikoli ne pride čez noč, še posebej pri takšnih zadevah. Potrebno je delo, vztrajnost, predanost. Vsaka vidi samo čudovite izdelke, število všečkov in komentarje, nihče pa se ne vpraša, koliko dela in odrekanja je za tem, koliko neprespanih noči, koliko stran vrženih ur in metrov blaga in koliko potu, solz in sreče. Vsaka mora prehoditi svojo pot, da pride do vrha, ki ga želi osvojiti. In zato še toliko bolj boli, ko ti nekdo mimogrede ukrade idejo; pa čeprav je to na nek način pohvala in laskanje. Včasih se vprašam, če se res nihče več ne želi potruditi in resnično početi stvari s srcem, z voljo in ljubeznijo, s predanostjo, iskreno, postopno. Toliko dobrih ustvarjalk imamo, ne samo otroških oblačil ali oblačil nasploh, tudi keramike, nakita, skodelic, polstenih izdelkov, igrač in še veliko drugega, pa vse vidijo samo njihov uspeh in prodajo in mislijo, da lahko čez noč dosežejo isto. Če boste v vrsto postavile deset istovrstnih izdelkov, bosta eden ali dva izstopala, ker bosta imela tudi vsebino. To se vidi in se čuti.
Uspeh čez noč ne gre. Sprijaznite se. Potrebno je prehoditi pot, bližnjic ni. Bodite na svoji poti suverene, odločne in predane in toliko spoštljive do drugih, da jim ne kradete zamisli, ne kopirate njihovih izdelkov in predvsem ne služite z `njihovim delom`. Ko boste v svoje izdelke vključile sebe, se bo to čutilo in spregovorili bodo sami zase. Samo bodite predane in počnite, kar rade počnete. Če boste videle pot, bo tam daleč na koncu, tudi cilj.
🙂
