Prejšnji teden smo seveda izkoristili tudi za zabavo na snegu. Če smo že doma v mestu pod Pohorjem, je prav da sneg za Zlato lisico testiramo še pred prihodom šampionk. V četrtek popoldne smo v hudem mrazu res šli pod Pohorje. Otroka oblečena kot eskima, s smučarskimi rokavicami do komolcev, šali in kapami, oba v kombenizonih oziroma smučarskih kompletih, mož v smučarskih hlačah, bundi in pohodnih gležnjarjih, jaz pa kot dama v kavbojkah in usnjenih gležnjarjih. Pa sicer sploh nisem takšna, mislim fina in neprimerno oblečena, ampak se mi je zdelo čisto nepotrebno za tiste pol urce in dobre tri spuste po klancu. Na mraz pa itak sploh pomislila nisem. Pri nas je bilo sončno in sonce je prijetno grelo, v senci pohorskih gozdov pa ledeno mrzlo.
Otroka sta se radostila zabave na snegu, ata pa treninga na prostem. Zakon! Na sankališču pri gondoli so nas pričakali kamni in ogromni kupi peska. Sneg je bil zvožen do osnove, dobesedno do zemlje, grbine so bile ogromne in so kar razmetavale sanke. Pa to Rie sploh ni motilo in sta z atijem uživala kot nora. Noe pa na sanke sploh ni želel. Dokler ju je samo še vlekel po poti do sankališča, je bilo vse vredu, potem pa jok in užaljenost. Ne bo sedel, ne bo se vozil, kakšen stolček in kakšne sani. On bo hodil. On bo tekal po hribu, padal v jarke in se kotalil. To sankališče smo hitro zamenjali s tistim pri Areni. Pot od enega do drugega ni dolga, a za slabo leto in pol starega otroka vendarle naporna, še posebej če mora najprej priti iz zaledenelega hriba, se potem povzpeti na drug hribček in potem še na hrib. Vse brez problema. Z vleiko energije in volje. Z nasmeškom. Prav vsak košček snega je hotel prijeti, vsakemu mimoidočemu je mahal in se nasmihal, zaledenele poti ga sploh niso motile in na koncu ga je namesto sankališča na snežnem stadionu veliko bolj mikala strmina ob hotelu Arena.
Vseeno sva prišla na vrh. Medtem sta se ati in Ria že veselo sankala in spuščala po snegu. To sankališče je neprimerljivo boljše. Sicer strašno zaledenelo in zelo spolzko, tako da nikakor ni bilo mogoče zavirati z nogami in so sani kar same letele v neznano, a je vsaj snežna odeja dovolj debela in kvalitetna. Ta mali pa nič. On se ne bo sankal. On se bo spuščal po riti. Vsedel se je na sneg in se začel `drajsati po ta zadnji`. Vmes se je malo obrnil na hrbet, pa tekal po hribu navzdol, nekajkrat priletel direkt na obraz, pa spet znova. Po hribu gor in dol, lovila sva se v izteku in nenormalno so ga zanimale smuči; prav vsakemu smučarju se je približal in najraje bi mu kar odnesel smuči. Seveda sva morala biti zelo previdna. Sankališče je označeno, dostop je dovoljen v spremstvu oziroma pod nadzorom staršev, sankajo se tako malčki kot večji otroci in starši so bolj ali manj prisotni, kar pomeni, da nekateri nenehno tekamo za njimi, jih pazimo, opozarjamo in opazujemo, medtem, ko je drugim povsem ravno, kaj otroci počnejo in kje se pravzaprav sankajo. Tistega popoldneva je bilo sankališče iz dobrih dveh ali trhe metrov širine raztegnjeno čez polovico smučarske proge. Ker nihče nič ni rekel, ker starši niso opozorili otrok in so jih pustili brez nadzora. Zgražala sem se in kar lasje so mi šli pokonci. Otroci so se veselo razkomodili, se spuščali s polovične širine smučarske proge in zasedli cel iztek. kako naj potem nek smučar pazi, kam se bo pripeljal, kam bo zavil, kje naj zavira, kje se naj ustavi, če so povsod sami otroci. Mene je motilo, pa sploh nisem bila na smučeh, potem nočete vedeti, kako zelo bi me motilo, če bi bila. Po dobre pol ure spuščanja po zares zaledenelem sankališču smo imeli tudi mi dovolj. Moji prsti na nogah so bili prezebli, otroka sta imela čisto ledena, rdeča in otrpla lička, poleg tega pa je postajalo tudi vse temneje in hladneje in bil je čas za vročo čokolado in domače piškote.
Stežka smo ju spravili domov. Ria je za zadnji spust z atijem izkoristila še klanec pri Habakuku in se skoraj pripeljala do avta. Res smo se imeli lepo in smo se zabavali. Ria se je navozila, Noe pa se je natekal in naplezal, poleg tega pa sta se nadihala zraka in se pošteno zabavala. topovi in umetni sneg so v zandjih dveh tednih v Mariboru ustvarili malce zimsko praznično vzdušje. Ria me je zadnjič vprašala, kdaj bo sneg, da se bo lahko kepala. Ta umetna pršica je namreč povsem ledena in sploh ni podobna snegu, tako sta se včeraj na zelenici metala v ledeno odejico, namesto v snežno odejo. Medtem, ko jih vozimo na umetno zasnežen Snežni stadion, da lahko vsaj malo pokoristimo sanke, si otroci želijo snega, kepanja in snežakov. Ona bi delala angelčke in mene bi vrgla v sneg. Oh, kako zelo si to zanjo želim tudi jaz. Namesto topov in umetnega snega pravi, mehki, puhasti, beli sneg, tisti, ki se stopi na dlani in ki gradi najlepše snežake in se sprijemlje v najboljše kepe, tisti, v katerem pustiš najlepši odtis angelčka in ki se prijetno ugreza pod tvojimi nogami, iz katerega lahko narediš iglu, v katerega potem hodijo spat sosedove mačke in s katerim se prijetno odžejaš, ker nekaj snega vedno pristane tudi v ustih. Ne vem, kaj se je zgodilo z našimi zimami. Bolj poletne izgledajo. Mogoče pa kmalu sploh ne bomo več rabili na Novo Zelandijo, da bomo praznovali božič v kopalkah ali pa vsaj v kratkih rokavih.
Sneg je radost in doživetje in na srečo imamo vsaj Pohorje in Zlato lisico, da otroci vsaj še vidijo sneg, narava je postala zelo skopa. Sankanje je v glavnem zabavna pustolovščina, ta veliki na saneh ali lopatah, v kleti imamo tudi še poke, a so naši otroci zanje še premali, odrasli pa med malčki s tem ne moremo preveč noreti, drugi pa kar po riti. Vsak si naredi svoj žur, edino kar šteje, je zabava.
P.S.: Kdo ugane staorst in znamko sani? 🙂
