`Prosim` in `hvala` sta besedi, ki bi ju morali otroci najprej osvojiti; tako kratki, a tako jedrnati, pa vendarle za marsikoga tako težki, za izreči, za napisati, za misliti in čutiti. Pri nas ju vedno uporabljamo in otroke smo takoj začeli navajati na ti dve besedici, pa tudi opozarjamo jih nenehno, kadar nanju pozabijo. Vendarle se mi zdi, da niso takšen problem otroci, temveč odrasli. Vsi tisti, ki mislijo, da sta `prosim` in `hvala` brez pomena, da ju ni treba uporabljati, da sta povsem odveč.
Ne vem, kje vi živite, ampak meni ti dve besedi še vedno narišeta nasmeh na obraz. Ker je lepo, če te nekdo prosi, da zanj nekaj narediš, mu pomagaš, mu daš kak odgovor, ga s čim seznaniš, zanj kaj priskrbiš ali popaziš otroka in ker je lepo, če se zahvališ za uslugo, za darilo, za pozornost, za pomoč, za poslušanje ali nasvet. Nikoli ne moreš prevečkrat reči `prosim` in tudi `hvala` ne, saj en včasih ne zadošča, pa tudi deset ali sto ne.
Odkar imam dnevne stike z ljudmi, odkar občasno kaj prodajam na spletu, odkar šivam in odkar dnevno prejemam vprašanja, komentarje in predloge, opažam, da sta ti dve besedi zvodeneli. Na spletu, sploh na družbenih omrežjih so se izgubili pozdravi, nagovori, da o `prosim` in `hvala` sploh ne govorim. Redko katera uporabi `prosim` mi lahko napišete ali pošljete ali fotografirate ali poveste in še manj jih nato odgovori s `hvala`. Še toliko niso, da bi sploh odgovorile. Kakšen hvala za poslan paket, kakšen hvala za odgovor na vprašanje ali naložene fotografije, še manj za ponujeno pomoč, podarjena oblačila ali kakšne druge pozornosti. Nič.
Redke ste, redke, ki še uporabljate te besede, ki vam še gredo z jezika in s pod prstov, ki se vam to ne zdi odveč in nepotrebno, ki ste iskreno hvaležne ali pa vsaj vljudnostno. Če same ne zmoremo izgovoriti teh besed, če smo preponosne, kako jih bodo potem uporabljali naši otroci. Nikoli ne moreš biti preveč pomemben ali preveč ponosen, da bi lepo prosil ali se zahvalil, ker je vse, kar nekdo naredi zate ali ti podari, pomaga, pomembno, ker vse šteje, ker je za vsako stvar potreben trud in čas in nobena usluga ni tako majhna, da zanjo ne bi bilo potrebno prositi ali se zanjo zahvaliti. Skromnost, hvaležnost, spoštovanje in prijaznost. Včasih se mi zdi, da bi jih lahko iskali z lupo.
Nobene ne bo konec, če bo lepo prosila ali se zahvalila. Jaz sem se enostavno odločila, da na sporočila, ki bodo neprimerna in hladna, ne bom več odgovarjala. Brez `pozdravljena`, brez podpisa, brez `prosim` in `hvala` ne morete pričakovati nečesa v zameno, pa četudi sem vam to obljubila ali se vam zdi, da vam pripada. Ne s takšnim odnosom in ne na takšen način.
Prej ali slej bo življenje vse tiste, ki sem ji to zdi nepomembno, naučilo, kako pomembni in vsebinsko težki, sta lahko ti besedi. Kako malo vas staneta, a veliko pomenita.
PROSIM za razumevanje in HVALA, da spoštujete moje stališče.
P.S.: Čisto slučajno sem našla tudi nekaj knjig, ki se nanašajo na uporabo teh dveh besed, mogoče bi bilo vredno kakšno prebrati. 🙂
