Ljubljana, vrečke in piškoti

0

Tedne je zbežal mimo nas. Imeli smo toliko opravkov, da enostavno sploh nismo zaznali, da je že petek in naenkrat je bila tukaj sobota. Noeta je čakalo prvo striženje pri frizerju, ki ga je preživel zelo pogumno in mirno, tako zelo, da ga je lahko frizerka Klavdija postrigla kar s strojčkom. Pohvalno! Bravo otrok moj. In zdaj končno izgleda kot pravi fant; brez dolgih pramenov na vratu, štrlečih las na čelu in končno imajo njegovi lasje neko obliko.

Takoj po tem nas je čakala pot v Ljubljano. Nisem vedela ali se je naj veselim ali raje vzamem kakšen Persen ali dva. Naše vožnje so ponavadi mešanica neizmernega veselja, kričanja, trmarjenja, drenja in prepevanja in bala sem se predvsem tega, da bo to dopoldne na plano prišla vsa slaba volja, ki se je počasi nabirala že čez teden. Sem nesramna, če rečem, da me je včasih kar groza izletov, ki so mi bili nekoč tako zrelo pri srcu? Mislim, da ne, sem samo iskrena. Malčka sta in ura in pol vožnje zna biti zanju pravi pekel. Torba z rezrvnimi oblačili za roba, nahrbtnik s plenicami, robčki in tremi steklenicami vode, za vsakega svojo, le ati je izvisel, bunde, šali, kape, moja torbica. Bili smo oblečeni, spakirani, dobre volje in predvsem točni, ko smo odšli od doma. Vsaj enkrat!

Odkrito, sploh ne vem, kdaj smo prišli v Ljubljano. Po poti sta pojedla nekaj piškotov, pila vodo, sicer pa sta bila povsem mirna. No, Noetu je sled malice seveda ostala na jopici in srajčki, a ni bilo hudega. Tik pred Ljubljano sta oba kinkala in Noe je zaspal. Odlično. Ta kratek ali zelo pomemben dremež sva z Rio izkoristili za hiter postanek v C&A, Noe pa se je v pol ure naspal dovolj, da je bil še cel popoldan odlične volje. Prispeli smo! Brez kričanja, brez joka, brez prepiranja in brez trme, tudi postankov nismo imeli in jaz sploh nisem rabila prepevati. Bolje ksoraj ne bi moglo biti. Nečak je praznoval rojstni dan in seveda je bil izlet v Ljubljano nujen. Ria s ega je veselila že cel teden, vsak dan me je spraševala, če gremo danes in komaj je čakala, da smo prispeli. Nekje pri Celju je že tretjič vprašala, če smo že blizu in tik pred Ljubljano je še komaj zadrževala navdušenje.

Dan je bil čudovit. Prijetno druženje, klepetanje, igranje z otroki, praznovanje, odlična hrana in torta, ki sva jo lahko jedla tudi midva. Otroci so se igrali in navdušenje je bilo popolno, tako zelo, da je v samo otroško dogajanje in igro potegnilo tudi očete, ki so tekmovali s HotWheels in celo mene, ki sem telovadila in delala akrobacije z otroki. Srečna sta bila, da sta se družila z bratrancem in praznovanje je doseglo svoj namen. Seveda je bila pred nami še pot domov in čeprav se mi je en kamen odvalil od srca, ko smo prispeli, me je še vedno malo stiskalo. Bila sta vidno utrujena in izčrpana in takšna situacija lahko pomeni samo dvoje, ali nenehno kričanje in prerekanje, ker ne bosta mogla zaspati ali bosta drug drugemu nagajala ali pa spanje po treh minutah vožnje. Na srečo je tokrat zmagala druga opcija, po petih minutah sta, držeč se za roke, oba zaspala kot polha in spala vse do doma. Tudi nazaj nam je torej uspelo.

Domov smo prišli s še več vrečkami kot smo odšli, a tudi z veliko lepimi spomini in navdušenja. Če sem se doslej vedno bala naših izletov in družinskih voženj, bom od včeraj naprej zagotovo šla na pot z veliko lažjim srcem in bistveno manj pritiska, upam samo, da me ne bosta takrat negativno presenetila ali bolje rečeno, da ne bomo imeli te sreče in `trofili` ravno njun slab dan. Sicer pa ni večje sreče, kot gledati otročka, kako se držita za roke in zadovoljno klepetata ali spita. Res sta prava srčka in v takšnih trenutkih sem jaz najbolj srečna in ponosna mama. Želim si, da bi ta povezanost med njima ostala za vedno.

🙂

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj