Točno en teden je odkar sem spet prešla na lchf prehrano ter začela z redno vadbo; do T25 še vedno nisem prišla, enostavno ni mi zneslo, sem pa zelo pridno delala počepe in v enem tednu oddelala že dve tridnevni seriji. Delala sem jih tudi v kopalnici, medtem,ko sta se otroka kopala. Racionalna poraba časa in ravno slednjega zavzeto iščem. Odlično bi bilo, če bi kdo dnevu dodal kakšne štiri ure. Potem bi mi mogoče vse uspelo narediti in se brez slabe vesti vreči na kavč. V sedmih dneh sem izgubila 1,2kg (tehtam se vedno zjutraj, na tešče) in počutim se veliko bolje; imam več energije, več zagona, sem bolj mirna, glavoboli so po dveh dneh popustili in čeprav sem še nekaj dni zaradi počepov smešno hodila, prav očitno smešno, da so celo drugi opazili, sem se tudi pri počepih vnesla. Nisem tako utrujena in imam končno spet povsem raven trebuh, brez napihnjenosti, brez občutka teže ali kepe. Jem trikrat na dan in obroki mi zaenkrat še vedno niso muka.
V enem tednu se mi niti enkrat ni zahotelo ničesar prepovedanega, kar kaže na to, da je krvni sladkor pravilno uravnan in končno konstanten. Za kosila imam cel kup idej in predlogov, medtem, ko se je včeraj zataknilo pri večerji, a takšno situacijo ponavadi rešim z veliko dozo zelenjave, včeraj pa tudi z nekaj domače piščančje jetrne paštete, ki je naravnost božanska, namesto na kruh pa sem jo namazala kar na sir. Ne moreš verjeti, kako iznajdljiv postaneš, ko imaš omejene možnosti. Včasih še jajc nisem mogla jesti brez kruha, zdaj pa si pašteto mažem na sir. In našla sem odlično rešitev za zgostitev enolončnic in omak; glede na to, da so moka, krompir, drobtine, zdrob in podobne zadeve prepovedane, sem jaz tokrat v golažu uporabila kar naribano masleno bučo in bil je odličen.
No, ampak kadar imam jaz motivacijo, se bolje počutim, imam dovolj energije in nisem utrujena, ponavadi gre narobe nekaj drugega… Tokrat je spet zbolel mlajši. Suh kašelj, ki zvečer traja tudi po uro ali dve, nenadna visoka vročina, vnete oči in gnojni izcedki, slaba volja, zatečene veke in kričeče zbujanje desetkrat na noč. Pa tako zelo sem se veselila delovnega ponedeljka v službi, malice in vožnje z avtobusom. Tega se običajno ne veselim, a po tolikšnem času, bi mi že pasalo. Včeraj sem skuhala kosilo za danes, si pripravila vse svoje beležke, malico, torbico, vse pospravila, zlikala, oprala, potem pa pozno popoldne sporočila, da me ne bo. Očitno potrebuje še malo počitka in bojim se, da bo, ko bo on ozdravel, na vrsto prišla Ria. V vrtcu so izdali obvestilo o virusnih in respiratornih boleznih in upala sem, da nas bodo preskočile, a očitno ne bomo imeli te sreče. Naj bo že pomlad, čakamo jo in nestrpno odštevamo do morja.
Sem se pa včeraj odločila, da danes prav zagotovo nabavim homeopatske izdelke, preventivo in kurativo in komaj čakam, da prinesem vse skupaj domov in jima začnem dajati in držim pesti, da bo pomagalo. O homeopatiji nimam pojma, a sem se pripravljena podučiti in začeti uporabljati, ker je to kar naenkrat postalo že neznosno. Iz bolezni v bolezen. Že cel mesec in pol. Seveda bom poročala, kako se bo obneslo.
Če kdo najde moj kilogram, ga lahko obdrži, če pa najdete zdravje ali čas, vas vludno prosim, da mi ju vrnete, saj ju resnično nujno potrebujemo. Hvala!
