Že kot deklica sem si vedno želela imeti več kot enega otroka, to je pomenilo vsaj dva, a zame bi bilo idealno tri. Tudi mož je imel podobne želje, a je vseeno bolj vztrajal pri dveh kot treh; povprečje, klasika, okolje v katerem sem jaz odraščala. Ko sva dobila zdravo prvorojenko, nama je padlo breme z ramen in sva si oddahnila; vse kar si starši želimo za svoje otroke je, da bi se rodili zdravi in brez komplikacij ter bi lepo rastli in se razvijali. Vedela sva, da bova imela vsaj še enega in takrat se je drugič odvijala zgodba pričakovanja, čakanja, nestrpnosti, dvomov, strahov – bo vse vredu, bo zdrav, bo porod brez težav, ne bo nobenih zapletov, bo normalno razvit, bo vredu dihal, ne bo nobenih skritih poškodb ali težav. Rodil se je še drugi zdrav malček in sreča je bila popolna.
Ko sem mu čez nekaj mesecev omenila tretjega je samo zavil z očmi in me zaključil z dejstvom, da se mu ne ljubi še enkrat čez kalvarijo strahov, dvomov in pričakovanja, vprašanja ali bo vse vredu in da imava dva zdrava otroka, s katerima lahko živiva polno, srečno in ljubeče življenje. Ne potrebujeva še enega, ki bo v našo družino spet prinesel neprespane noči, ure joka in kričanja, previjanje, nenehno zbujanje, podiranje kupčkov, pasenje kravic, učenje hoje in govorjenja. Kadarkoli se dotakneva te teme, so njegovi argumenti vedno enaki; vse je potrebno znova, vse gre spet od začetka, z ničle. Ne vem ali ga je bolj strah možnosti, da bi pri otroku odkrili kakšno motnjo, s čimer bi bila postavljena pred življenjsko odločitev in preizkušnjo ali dejstva, da bi se nam spet povsem spremenil ritem, ki smo ga komaj dodobra zgradili.
Jaz kot mama pa na celotno situacijo gledam z drugimi očmi. Vsak otrok pomeni več ljubezni, sicer res tudi več odrekanja, žrtvovanja, zbujanja, dela, prilagajanja, uskaljevanja, organizacije, a tudi več smeha, sreče, radosti, nežnosti in upanja, več zabave in igre in predvsem več življenjskih lekcij. Vedno obstaja možnost, da pri otroku odkrijejo kakšno motnjo ali nepravilnost v razvoju, a tedaj se ima vsakdo pravico odločiti po svoje – sprejeti kar mu je namenjeno in se s tem spopasti kot poslanstvom ali se umakniti. Spoštujem odločitve vseh, tistih, ki se odločijo, da se s tolikšno odgovornostjo niso pripravljeni spoprijeti in ki na prvo mesto postavljajo že rojene otroke – dovolj iskreni in odločni so, da so sebi in drugim priznali, da jim več pomenijo otroci, ki jih že imajo, da bi drugačna odločitev drastično vplivala na njihovo življenje in morda celo ogrozila družino, da se niso pripravljeni spoprijeti s tem in se ne čutijo dovolj sposobne, močne in predane, da bi sprejeli kar jim je bilo namenjeno. Prav tako pa spoštujem, kaj spoštujem, občudujem in se čudim vsem tistim, ki so dovolj močni in predani, dovolj odprtega srca, dovolj nesebični in ljubeči, dovolj odprti in osveščeni, da se odločijo sprejeti svoje poslanstvo, da sprejmejo kar jim je bilo naloženo kot blagoslov in ne breme, da otroka sprejmejo kot dar, ki jih bo naučil bistva življenja in jim odprl oči za vse lepote tega sveta in vse dimenzije ljubezni in predanosti, ki jih premore človeško srce. Vsak dan znova se čudim brzemejni ljubezni ljudi, ki so sposobni živeti brez zadržkov, brez predsodkov, izven meja in okvirjev, ki s svojo predanostjo učijo druge in osveščajo vse nas, ki se ne zavedamo, kako drugačno je življenje s posebnim otrokom o njegovih prednostih, plusih, o darovih, ki jih prinaša življenje, o skromnosti in predvsem hvaležnosti. Hvaležnosti, ker smo tukaj in zdaj, ker imamo priložnost živeti, ker smo del zgodbe, ki nam je bila namenjena, ker smo obdani z blagoslovi in ljubeznijo, ker je vse kar šteje le tisto kar čutimo drug do drugega in ne tisto, kar vidijo oči, ker moramo prisluhniti s srcem.
Ne znam si predstavljati koliko strahu, upanja, dvomov in bolečine so sposobni prenesti starši vseh malih zakladov, a tudi koliko sreče, ponosa, upanja, ljubezni in smeha so deležni. Gre za vzajemen odnos, ki od tebe veliko zahteva, a ti tudi veliko daje. Vsi otroci so junaki, posebni otroci pa so super junaki, saj se v svetu predsodkov in ovir znajdejo veliko bolje kot večina drugih; s svojo iskrenostjo, pristnostjo, čistostjo, dobroto in ljubeznivostjo so lahko vsem vzor in hkrati dober opomnik, da ti lahko v življenju uspe prav vse, če si to dovolj močno želiš in za to dovolj narediš. Ne zmenijo se za pomisleke drugih in pregrade, ki jim jih postavljajo, temveč s svojo srčnostjo v svetu vidijo dobroto in srečo, sejejo dobroto in srečo ter so dobrota in sreča, ena sama ljubezen, ki jih dandanes še kako potrebujemo. Zato so super junaki, tisti tapravi.
Imeti otroka s posebnimi potrebami vsekakor ne more in ne sme biti ovira, težava ali breme, temveč dar, blagoslov in poslanstvo, priložnost, ki jo je človeku namenilo življenje, ker je vedelo, da zmore več, da lahko ljubi bolj kot ostali, da se lahko razdaja in da je sposoben pozabiti nase in svoje potrebe in se v celoti posvetiti otroku, ki ga bo s svojim pogledom na življenje in doživljanjem sveta oplemenitil, obogatil in naredil boljšega človeka, ki bo iz njega izvabil vse za kar se mu je zdelo, da sploh ni in ne more biti. Veliko staršev otrok z motnjami v duševnem ali telesnem razvoju, invalidnih otrok, otrok s posebnimi potrebami pove, da so otroci njihovi najboljši učitelji in da ga ni predavanja, knjige ali filma, ki bi jih lahko naučil več kot otrok – več ljubezni, več čustev, več odkritosti, več moči, več predanosti, več nežnosti, več vztrajnosti, več strpnosti, več odrekanja, več sprejemanja in več poguma.
Še vedno sem prepričana, da nam življenje daje točno tisto kar potrebujemo, da je za vsakega predvidena zgodba, ki mu je namenjena in da se vse zgodi z razlogom. Z razlogom dobimo točno določenega otroka, z razlogom se spopadamo s točno določenimi težavami in z razlogom živimo kot živimo. Le s pomočjo preizkušenj, ki so nam nastavljene rastemo in za vsakega obstaja drugačna lekcija, da lahko doseže svoje poslanstvo in namen v življenju.
