OTROŠTVO nekoč in danes

0

Zjutraj me je k razmišljanju spodbudila Instagram objava kolega pravnika. Otroci v letu 1996 in v letu 2016, točno 20 let razlike, ki me je takoj popeljala v moje otroštvo in mi dala veliko gradiva za razmislek o tem, kakšno otroštvo imajo naši otroci, kaj jim nudimo, kaj znajo in s čim se ukvarjajo. Samo dve desetletji je odkar sem bila jaz otrok, pa so razlike ogromne. 

Takrat ni bilo strica Google-a, spletnih strani, forumov in aplikacij, tudi blogov, portalov in vseh možnih predavanj, delavnic in seminarjev ne, a so se starši vendarle znašli; znali so poskrbeti za nas, nas nahraniti, potolažiti, znali so poiskati rešitev za vse težave in tegobe, bili so veliko bolj iznajdljivi in niso se ozirali na okolico, niso se obremenjevali z mnenji drugih in kar je najpomembneje, svoj čas so namenjali nam, brez motečih dejavnikov, brez piskanja obvestil in zvonjenja telefonov. To so bili časi brez mobitelov in računalnikov, še kako dobro se spomnim stacionarnega telefona na kabel in vrteče tipkovnice, še stare telefonske se spomnim.

Pred dobrimi 27 leti, ko sem prišla jaz na svet je bilo vse veliko bolj enostavno; ni bilo bombardiranja z nepomembnimi informacijami, kilometrskih seznamov z vsemi nujnimi in manj nujnimi potrebščinami in pripomočki, ni bilo 15 vrst kapljic, homeopatskih zdravil, raznoraznih terapij, delavnic in seans ter takšne in drugačne elektronike, ki nam danes namesto, da bi nam pomagala, nagaja. Toploto stekleničk so vzdrževali z gretjem na radiatorju, noske so čistili z navadnim nosnim aspiratorjem (ali usti – ja, čeprav se sliši grozno, je bila to včasih praksa), hrano so kuhali v loncu na štedilniku in ne v soparniku, na voljo so imeli dve ali tri vrste dud in prav toliko stekleničk, tetra plenice so bile samo bele in niso poznali elektronskih varušk, pa tudi vseh pojočih, bleščečih in migetajočih igrač ne. Za vse `boljše` stvari so morali v Avstrijo, obisk katere je bil takrat višek luksuza, danes pa nekaj vsakdanjega. Niso se obremenjevali z bio in eco hrano, s škodljivimi snovmi v igračah, barvah, tektstilu, z vsebnostjo konzervansov v hrani in posebno podvrsto sladkorja v čokoladi. Takrat niso na vsak vogal, predal in vsa vrata nameščali varoval, niso se ukvarjali z nevarnostjo gospodinjskih in drugih aparatov, sevanjem telefonov, televizij in drugih elektronskih naprav.

Otroci smo bili nenehno zunaj, na ulici, se vozili s kolesi, žogali, igrali v peskovniku in gugali na gugalnici. Biti zunaj, s prijatelji je bil višek zabave in ne muka, kot je to za veliko otrok danes, saj bi večina raje sedela za računalniki ali `štrkala` po tablicah in telefonih, kot pa se igrala z vrstniki. Na ulici smo bili od zore do mraka in vsak večer so nas morali dobesedno siliti, da gremo noter, spali smo kot klade in jedli kot termiti. Sladkarije so nam bile omejeno dostopne, bili smo navajeni jesti skupaj in hitre hrane sploh poznali nismo. Res je, da smo imeli noge polne modric, ran in krast, da smo bili nenehno umazani in pošvedrani, da smo velikokrat strgali oblačila in čevlje, da smo jih včasih kje pozabili, da so bila kolesa vsa obtolčena in počohana, a smo bili srečni, živahni, energični, razigrani, cele dneve smo tekali naokrog in nikoli nismo bili utrujeni. Poleg tega pa smo bili tudi veliko bolj samostojni, odgovorni in premišljeni; zelo dobro se spomnim kako smo pri petih in šestih letih sami hodili v trgovino po sličice, kako sva s sestro pazili na 3 leta mlajšega soseda in čeprav smo se velikokrat skregali, smo se vedno takoj pobotali, ker nam je največ pomenila družba in smo bili na ulici vselej srečni in svobodni. Predvsem svoboda je tisto, kar današnjim otrokom manjka, saj starši v vsaki stvari, igrači, ulici in zgradbi vidimo nevarnost, za vsakim vogalom se skrivajo prestopniki in povsod si v nevarnosti, zato smo nenehno z otroki. Pa vendarle svet ni nič bolj nevaren, nič bolj predrzen in nič bolj grozljiv kot včasih, le da imamo sedaj to smolo, da preko medijev dogajanje nenehno spremljamo, smo bolj osveščeni in posledično bolj prestrašeni.

Danes otroci sedijo za računalniki, le redki se še želijo igrati in kljub poplavi raznoraznih igrač, igral in pripomočkov, so jim le redki zanimivi. Veliko premalo hodijo in se nasploh gibljejo, niso vzdržljivi in nimajo energije, kupujemo jim vse živo, samo da bi se zamotili, v resnici pa potrebujejo le svež zrak, travo in žogo. Zavijamo jih v vato, pazimo da ne bi padli, se udarili, popraskali, ne zaupamo jim in ne dovolimo, da gredo sami v trgovino, na avtobus ali na sladoled, spremljamo jih na dvorišču, igrišču ali v šolo. Omejili smo jih, okradli smo jih samostojnosti, odgovornosti in svobode, ne dovolimo jim odrasti, saj jih ves čas ščitimo – pred drugimi ljudmi, pred svetom, pred nezgodami, pred poškodbami, pred neuspehi, pred njimi samimi. Gozd je za večino otrok strašljiv in grozljiv, mi pa smo se kot `pokavci` sami vozili po njem, vse tja do jase, kamor danes sploh ne zahajamo več.

troll_football_image_b7ca154ea0334f7c59d5dc193ee1841d

Da o šoli sploh ne govorim. Sama še nisem tam, a če se me bo še držalo kaj zdrave pameti, upam, da bom ravnala preudarno in predvsem pustila, da se otroka sama soočita z odgovornostjo, ki jo prinaša šola. Zgražate se nad težavnostjo nalog in testov, nad vsebino knjig, ki jih morajo brati, se čudite pričakovanjem šolskega sistema, strogosti učiteljev in ste vsesplošno ogorčeni. Otrokom nenehno visite za vratom, spremljate njihovo učenje, jim pomagate pri domačih nalogah in zanje berete knjige. Učiteljem težite, če ima otrok slabe ocene in moledujete za drugo priložnost, za zviševanje, za popravljanje. Pozabljate, da je šola obveznost otroka in ne starša, da se morajo otroci naučiti samostojnosti, odgovornosti, organizacije dela in časa, da morajo sprejeti breme, ki jim je naloženo in se z njim spopasti, da jim življenje ne bo prizanašalo in je bolje, da se čimprej navadijo na ovire, ki jih čakajo. Morajo se znati postaviti zase, priznati svoje napake, pomanjkljivost, morajo se soočiti z lastnimi težavami in se naučiti pogajati, si prislužiti drugo priložnost in lasten uspeh. Najlažje je v šolo poslati mamo, a kaj se je s tem naučil otrok – da bo njegove težave vedno reševal nekdo drug, sam pa ne bo razvil sistema vrednotenja in obrambnega mehanizma. Vredu je, da jim pomagate, da jim zadeve razložite, a še bolje je, če za pomoč prosijo učitelje, sošolce, če poskušajo naloge razvozlati sami, mogoče z malo več truda in napora, a se bo tudi to obrestovalo.

Vsi otroci so si različni, vsak potrebuje drugačno mero spodbude, pomoči, prav tako časa in razlage, a zadnja leta se zdi, da je postalo šolanje tekmovanje staršev v tem, kateri otrok bo boljši in bo šel na boljšo šolo, zaradi česar so posamezni starši pripravljeni breme šolanja prevzeti povsem na svoja pleča, namesto, da bi otrokom privzgojili delovne navade, disciplino in vztrajnost, ki jim bodo koristile v nadaljnjem življenju. Naši otroci postajajo neodporni, neodgovorni in egocentrični posamezniki, ki se požvižgajo na življenje, ki se ne ukvarjajo s prihodnostjo, ki se nenehno pritožujejo nad neprijaznostjo, težavnostjo in netolerantnostjo sistema in družbe, ki za lastne težave krivijo druge in se otepajo odgovornosti in ki lastno breme nenehno prelagajo na druge, poleg tega pa jim je vseeno za druge ljudi. Spustili smo pričakovanja, zabrisali meje in postali smo manj zahtevni – pričakujemo manj, zahtevamo manj, postavljamo nižje meje, zadovoljni smo z manj, dajemo manj in tega učimo svoje otroke. 

Namesto, da ure in ure presedijo za računalniki, gledajo risanke ali sestavljajo kocke, jih napodite ven in če jim ne zaupate, pojdite z njimi, vzemite si čas, naučite jih odgovornosti in samostojnosti, predstavite jim pasti, a tudi lepote sveta, navadite jih navezovati stik z ljudmi, se pogovarjati in prepoznati lepoto posameznika, navdušite jih nad naravo, športom in branjem, pokažite jim svobodo. Za dan ali dva odložite knjige, berila in naloge, pustite jim, da so preprosto otroci, brez skrbi in pritiskov, brez stresa in pričakovanj, saj starejši otroci sploh ne znajo več biti otroci in se jim zdi, da so za vse preveliki, prestari, preodrasli. Tudi 8- in 10-letniki so še vedno otroci. Najdite ravnovesje med šolo in prostim časom, dajte jim dihati. Vem, marsikdo bo zdaj rekel, da nima časa, ampak o tem bi morali razmišljati prej – otrok zahteva svoj čas, če ga ne boste vlagali vanj, tega ne bo nadomestila nobena igrača, naprava ali denar, otroci so naša prihodnost in če vlagate v hišo, sklade, plačujete življenjska zavarovanja, dajte vlagat še v otroka, le on se vam bo resnično obrestoval in predvsem, pustite jim otroštvo, še prehitro bodo odrasli, naj vsaj zdaj užijejo vso srečo tega sveta.

GIFSec.com
GIFSec.com

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj