Jok je klic na pomoč

0

Pravijo, da moramo otroke pustiti, da se naučijo spati, da osvojijo spalno rutino in se naučijo samostojno zaspati, midva pa ju zvečer uspavava in ob vsakem joku skočiva iz postelje in takoj preveriva kaj se dogaja – ali sta žejna, ju tišči na stranišče, sta kaj grdega sanjala, sta se odkrila, ju muči nespečnost ali želita samo bližino. Zame je jok klic na pomoč, izraz potrebe oziroma pokazatelj želje po bližini, toplini, objemu in nežnosti. Pač nisva takšna, da bi otroka pustila jokati, da bi ga pustila, da se bori z odejo, v katero si je zapletel nogice, da išče dudo ali se sam bori z grdimi sanjami. Vedno sva jima na voljo in sva takoj ob njiju, četudi je to nekaterim staršem nesmiselno in se jim zdi nepotrebno, se zdi meni nujno. Tako majhen otrok se ne more sam boriti s svojimi strahovi in se ne more sam potolažiti. Pred spanjem jima bereva, se z njima crkljava, ju božava; to je čas, ki je samo naš in čeprav včasih traja celo večnost in sva že pošteno nestrpna, so to najdragocenejši trenutki; ko se privijeta v objem, stisneta glavico v pregib med ramenom in vratom in se crkljata.

Včeraj sva med 9 in 11 zvečer neštetokrat šla v otroško sobo, ju pokrivala, obračala, tolažila, ju stiskala k sebi in božala, pa sta se oba kar naprej zbujala; Ria je po tihem jokala, Noe se je boril sam s sabo. Izmenjavala sva se ali pa sva bila kar vsak pri svojem – duda, mleko, voda, lulanje, cartanje, menjavanje plenice, božanje. Nič jima ni manjkalo, a sta potrebovala bližino in občutek varnosti. Ria je kar naprej ponavljala, da hoče mamico, da moram biti pri njej in vsakič, ko se mi je zdelo, da je zaspala in sem vstala, se je čez dve minuti spet oglasila. Po kakšnih 10 ponovitvah se mi je že rolalo – spraševala sem se, kaj se dogaja, zakaj ne more zaspati, zakaj se vsakič, ko grem od nje prebudi, kaj jo muči, se ji kaj kuha, bo zbolela ali pa se pač ne počuti prijetno, če je sama, morda je samo tak večer. Noe se je kar naprej oglašal, stokal, se pritoževal, pojokavala, iskal dudo, se premetaval in boril z odejo, ni mu pomagalo božanje, ne cartanje, ni ga potolažilo mleko in tudi sveža plenica ni spremenila razpoloženja. Kadar začneta z duetom, se ponavadi nekaj časa vleče in včeraj je trajalo kar dve uri, dokler ni šel mož dobesedno spat k Rii in sem ga okrog polnoči šla jaz iskat, naj pride v spalnico.

Pomladna utrujenost, prestavljena ura, takšna ali drugačna luna ali pač slab občutek v otroku, karkoli je vzrok, ju nikoli ne pustiva samih. Njunega vedenja ne utemeljujeva z izsiljevanjem, z muhami, z rastjo in podobnimi razlagami, karkoli botruje njunemu razpoloženju, karkoli moti njun spanec, je očitno dovolj resno in moteče, da se zbudita in tega ne moreta prebroditi sama. Zato sva tukaj midva, da jima stojiva ob strani, da jima dajeva občutek varnosti in bližine, da ju tolaživa in imava rada, da ju stisneva k sebi, ju božava in jima pokaževa, da sta v zavetju najinega naročja vedno varna. In čeprav je včasih mučno, še posebej kadar se zbujata izmenjaje, kadar oba naenkrat jokata ali kadar v zgodnji fazi spanca vsa omotična tavava po sobi, je to najina naloga in kot takšno jo sprejemava. Ne strinjava se z mnenjem, da je treba otroka pustiti jokati, da mu moramo dovoliti, da se sam nauči nazaj zaspati, da mu moramo pustiti, da se sooči s sanjami in da pitje in lulanje ponoči nista potrebna. Ljudje smo različni in prav tako so si različni tudi otroci in če je moj otrok ponoči žejen, bo pil, če ga tišči na stranišče, ga bom nesla, če potrebuje bližino matere ali očeta, jo bo dobil.

Jok ne more biti kaprica in četudi ga otroci velikokrat izkoriščajo za doseganje svojih ciljev, še predobro vem, kako zveni tisti jok in kako jok, ki izraža otrokovo potrebo, bolečino ali stisko.  Nimam srca, da bi otroka v trenutku nemoči pustila samega in se zanašala na teorije posameznih terapevtov, znanstvenikov in podobnih umov ter se tolažila z dejstvom, da se bo otrok že navadil, da mu bo postalo jasno. Kaj pa lahko malčku postane jasno? Kako lahko enoletnik razume zakaj mamice ni ob njem? Kako lahko triletnici razložiš, da je dovolj stara, da zaspi sama? Ne moreš. Otroku ne bo nikoli postalo jasno, zakaj ni nikogar ob njem, zakaj ga nihče ne objame in njegova stiska se bo samo stopnjevala, do trenutka, ko se bo vdal, ko bo obupal in bo preprosto zaspal. Ne bo se naučil samostojnosti, s tem mu ne bo postalo jasno, da je dovolj velik, ugotovil bo, da ni nikogar, ki bi bil ob njem, da je ostal sam in tako bo izgubil zaupanje in občutek varnosti. Otrok s tem, ko ga pustimo jokati v samoti, ko ignoriramo njegov klic na pomoč dobi informacijo, da ni nikogar, ki bi mu bil na voljo, da ni nikogar, ki bi ga objel ali potolažil in sčasom se vda. Je to res tisto, kar želite sporočiti svojim otrokom – da jim niste na voljo, da so dovolj stari, da vas ne potrebujejo več, da je zdaj čas da postanejo samostojni. Kar tako, čez noč ste jim odvzeli bližino, toplino in varnost. Nobena igrača, glasba ali ninica ne more nadomestiti materinega objema, dotika rok, ki so otroka mesece božale in jih kar naenkrat ni več. Vez z materjo je za otroka neprecenljiva in zelo pomembna in naj vas teorije, mnenja in nasveti ne odvrnejo od ohranjanja slednje.

Včasih se mi zdi, da sva ponoči več na nogah, kot v postelji in čeprav v resnici nimamo posebnih težav s spanje, pride večer (ali noč), kot je bil včerajšnji in imava tekalni trening iz dnevne v otroško sobo, nekajkrat zadremava v otroški postelji in se potem le mukoma vstaneva, vmes odspiva kakšno urco in se potem kot vreči odvlečeva v spalnico. Včasih pride noč, ko ju enostavno vzameva k sebi ali pa en za drugim pricapljata kar sama, včasih pride noč, ko se stiskava na robu otroške postelje in pol noči zmrzujeva, vse zato, da je otroku toplo, nama pa se ne ljubi po dodatno odejo, ko pod posteljo loviva dude in v temi nalivava mleko, ko leživa na blazinah ob postelji in ju z otrplimi rokami božava, ko se stiskava vsak na svojem robu postelje, da lahko otroka kraljujeta na sredini. Po takšnih nočeh se zbudiva utrujena, zdelana in `polomljena`, kot bi naju povozil avtobus in že zjutraj upava, da naslednja noč ne bo takšna, a ju vendarle nikoli ne pustiva jokati. Najina naloga je, da sva jima na voljo, da ju tolaživa in miriva in čeprav je včasih težko in naporno, ju s tem učiva, da sva jima vedno na voljo, da sva zanju tukaj, da nama lahko zaupata, da ju ne bova pustila na cedilu in da so najine obljube svete. In prav to si želiva, prav zato se trudiva. Ker je največ vredno, ko otroka vprašam  `Saj veš, da mi lahko zaupaš? Sem že kdaj rekla kaj, kar ni res? Sem kdaj obljubila, pa nisem izpolnila?` in v njenih očeh vidim zaupanje, čutim odločnost in pomirjenost. Želiva, da nama otroka zaupata, da nama verjameta in vesta, da sva jima vedno na voljo.

Požvižgam se na vse teorije. Moj otrok ni študijski primer, ni predmet znanstvene raziskave, ni psihološki eksperiment. Moj otrok je oseba, ki mi pomeni največ na svetu in za katero želim zgolj in samo najboljše, ki jo želim naučiti, da je svet dober, zaupanja vreden in varen in če to pomeni, da jima bom do sedmega leta za lahko noč brala pravljice, da ju bom morala ponoči crkljati in jima nositi mleko, da bosta ob treh zjutraj prišla k nama v posteljo, pač bosta. Če je to cena za njuno srečo, brezskrbnost, zaupanje in občutek varnosti, jo z veseljem sprejmem. Nikoli mi ni lasten spanec pomenil več kot otroka in mi, glede na to, da sem mama, nikoli več ne bo. Ko dobiš otroka, nikoli več zares ne spiš in jaz sem se s tem že zdavnaj sprijaznila.

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj