Vedno premajhna in prevelika hkrati

0

Danes zjutraj sem se odpravljala v Ljubljano in spet se je pojavila dobro znana situacija – misija pripravljanja torbice; kaj bom vzela s seboj namesto zajtrka, kateri planer mi bo najbolj koristil, kaj vse naj dam v toaletno torbico, v kaj naj zložim svoj kupček vizitk, v kateri predal naj stlačim telefon, na koncu pa sem noter na hitro zmetala še robčke, gumico za lase, dodaten lipglos, osvežilne robčke, uhane, kremo za roke in dve rezervni kulici, ker nikoli ne veš, kje se lahko tista ena izgubi in si ne moreš zapisati zamisli, ki so se ti utrnile. Na začetku, ko zlagam stvari v torbico to počnem sistematizirano, da bi imela red, da bi lepo izgledalo in bi jo lahko na koncu še zaprla. Ha, ha, ha, večna optimistka. Ko končno zapustim stanovanje imam v njej pol pisalne mize, kozmetike, kot da se odpravljam za tri dni, prigrizke in vodo za cel dan, planerjev, kot da bom na poti napisala knjigo in še cel kup rezervnih oblačil. Torbica je prepolna, pretežka, debela in neokretna, jaz pa si želim, da bi imela še večjo.

Vedno, kadar se kam odpravljam, si želim, da bi imela večjo torbico, pa so moje torbice zares velike in prostorne, a še vedno premajhne in potem se sprašujem, kako imajo lahko nekatere ženske tako mini torbice, v katere spravijo prav vse, kar potrebujejo, jaz pa še denarnice ne. No, izpustimo, da je moja denarnica res ogromna, večja od večine majhnih torbic, ampak jaz v njej nosim kakšnih 25 kartic, tri osebne izkaznice, tri zdravstvene izkaznice, tri mednarodne zdravstvene izkaznice, vse davčne številke, cel kup vizitk, fotografije vseh družinskih članov, prijateljic in še sošolcev iz srednje šole, cel kup kupončkov in zavidanja vreden kup računov, ki jih z veseljem podarim, če v zameno kaj dobim. 🙂 Denarja je v vsej tej solati vedno bolj malo. Premalo. Drobiž pa je težak in zavzame precej prostora. No, jaz v majhno torbico ne spravim niti nujnih stvari, kaj šele vse tiste `za vsak slučaj`.

Najhuje pa je to torbico potem tovoriti naokrog. Če jo nosim na levi roki, to pomeni, da ostanem brez ene roke; s to roko ne morem nič početi, po kakšni uri prenašanja tolikšne teže pa mi začne celo dreveneti. In v gneči ljudi je to prava nočna mora. V vse se rukam, ob vse se zatikam, sama sebe butam, počutim se okorno in nerodno. Najraje bi jo kar zabrisala nekam pod mizo ali stol in upala, da bo tam, ko jo bom potrebovala. Z eno roko pijem, jem in tipkam na telefon, z eno roko maham, ko razlagam in se spoznavam, z eno roko plačujem, nakupujem in nosim vrečke. Včasih se počutim kot delni invalid. In če imam torbico z dolgo naramnico, se mi ta zajeda v ramo in nerodno binglja ob mojem boku, kadarkoli se sklonim, me butne v kolena in včasih kaj poleti iz nje, ponavadi telefon. K vragu s torbicami.

Kadar se kam odpravljam in vanjo zlagam stvari, je vselej premajhna. Kadar sem kje, se družim ali nakupujem, je vselej prevelika in moteča, da ne govorim o tem, kako kopljem po njej, ko iščem ključe od avta, vizitko ali robčke, pa čeprav sem jih dala v predalček z zadrgo in mi nikoli ni jasno, kako so lahko zašli kam drugam. Ko prvič premečem vso vsebino, gre tudi navidezni red v tri krasne in v torbici dokončno zavlada kaos. Mož mi reče, da v moji torbici nikoli nič ne najde. Oprosti dragi, pa saj tudi sama običajno ne. Včasih (prehitro) zaženem paniko, da sem izgubila telefon ali kje pozabila ključe, samo zato, ker brskam, brskam in brskam, pa nič ne najdem. Kot pes, ki izkopava davno zakopano kost ali hrček, ki poganja kolesce. Vedno bolj živčno, vedno bolj hitro in na koncu vse samo leti na vse strani. Kolikokrat se mi je že zgodilo, da sem jo enostavno obrnila na glavo in vse stresla ven; na mizo, na sedež avta, na tla, vzela, kar sem iskala in nato vse z dvema potezama, dobesedno vrgla, nazaj v torbico.

Večni misterij, večna uganka. V ženskih torbicah je shranjeno čudo stvari, v njih prenašamo pol stanovanja in dobršen del pisarne, v njej lahko najdeš vse od ličil, zdravil, obližev, rezervnih nogavic do izvijača, USB-ja, otroških igrač, vrečk s hrano in občasno tudi plenic. Ja, velikokrat mi služi kot previjalna torba in so v njej tudi vse otroške stvari, vključno z rezervnim perilom za otroke in aspiratorjem za nos. Čakam, kdaj se bo kdo domislil torbice, ki bo vsebino čudežno pomanjšala in bo navzven izgledala majhna in elegantna, v sebi pa bo skrivala vse nujne pripomočke, ki jih potrebuje vsaka mama. Upam, da se je kdo domisli še preden bomo začele mame okrog hoditi s kovčki za osebno prtljago in bodo očetje izgubili živce zaradi brskanja po njih.

Kaj so nujni kosi v moji torbici, ko grem od doma sama? Denarnica, mobitel, steklenica z vodo, robčki, vsaj dva planerja in dve kulici, lipglos, vazelin, krema za roke, cel šop ključev, tablete proti bolečinam, toaletna torbica z vso svojo vsebino, včasih še rezervne nogavice ali kak prigrizek. In ko grem od doma z otrokoma? Poleg vsega zgoraj naštetega še vlažilni robčki, plenice, piškoti, za vsakega svoja voda, za vsakega svoja igrača, včasih pa še marsikaj drugega. Držim se pravila, da je vedno bolje imeti več stvari kot premalo, odkar sem mama, pa sem še posebej rada pripravljena na vse situacije in možne zaplete, saj ravno takrat, ko nimamo nobenih rezervnih oblačil en stopi v vodo in se drugi vsede na mokro klop, je eden blazno lačen in drugi nujno potrebuje igračo, en napolni plenico in si drugi polije majico. Vedno je kaj in ženska torbica vse prenese. Četudi je prepolna, prevelika, predebela, preveč okrona in vedno v napoto, v sebi skriva zaklade. 🙂

20170406_191653 20170406_191558 20170406_193651 20170406_193515

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj