Od meseca februarja pošiljam prijave in ponudbe za delo; glede na to, da sem vedela, da mi z marcem poteče pogodba o zaposlitvi za določen čas, sem se odločila, da si v tem času poiščem nekaj drugega. April je pri koncu, za mano sta dobra dva meseca nenehnega preverjanja razpisov; vas zanima stanje? 38 oddanih prijav oziroma ponudb, 1 razgovor (na odgovor še čakam), 7 zavrnitev in 1 obvestilo o postopku, ki se je zaključil brez izbire kandidata. In vsi ostali? Vseh ostalih 29 se je izgubilo neznano kam; nobenega odgovora, nobene zavrnitve, nobenega obvestila. Nič novega bi rekel marsikdo, ki je kadarkoli iskal službo in se seznanil s postopki izbire kandidatov za zaposlitev in enako mislim tudi jaz, a to, kar sem doživela pretekli teden, je vendarle preveč.
Eno izmed mariborskih podjetij je iskalo pravnika; izpolnjevala sem vse pogoje, v bistvu so moje znanje in izkušnje celo obširnejše kot je bilo zahtevano, pa nisem bila povabljena na razgovor, ker sem menda preveč ambiciozna in preveč znam. A je to sploh mogoče? Je mogoče, da delodajalec reče, da je potencialni kandidat preveč ambiciozen, preveč zagnan, preveč zvedav in izobražen, da ima preveč izkušenj in previsoke cilje? Delodajalec v gospodarstvu, ki ni vezan na plačne razrede in ki bi si moral želeti zaposlene s perspektivo, vizijo in samoiniciativo? Zapomnili so si me, točno so vedeli kdo sem in znal je celo našteti moje izkušnje in znanje, pa nisem dobila priložnosti za osebno predstavitev, ker preveč obetam, ker imam ambicije in ker želim nekaj več.
Mar ne bi moralo biti tako, da bi si naj delodajalci želeli delavce, ki znajo in zmorejo, ki so samostojni in izobraženi, ki si želijo delati in ki želijo svoje znanje nadgrajevati, ki želijo rasti in pomagati podjetju pri rasti, ki želijo aktivno vplivati na razvoj in napredek celotne družbe? Očitno je pri nas logika drugačna; želijo si delavce, ki so vodljivi, pokorni in ponižni, ki znajo, ne glede na specifiko delovnega področja manj, kot vodilni v podjetju in jih lahko `porabijo` za vse, ki ne upajo povedati svojega mnenja in ki so zadovoljni s povprečjem ali še manj od tega. Z ljudmi, ki si ne obetajo napredovanja, ki nimajo višjih ciljev, ki so povsem zadovoljni s stagniranjem, ker tako ne vplivajo na njihovo vodenje, ker ne ogrožajo odločitev in taktik, ki se sprejemajo v podjetju, ker samo pridno delajo, se brigajo zase in so kljub svojemu znanju in nenehnemu povečevanju zadolžitev, 10 let zadovoljni z isto plačo.
Povsem iskreno – ne želim si delati za delodajalca, ki meni, da je lahko potencialni kandidat za zaposlitev preveč ambiciozen in ki meni, da takšni ljudje ne sodijo v njegovo podjetje, ker je očitno sam premalo ambiciozen, ker očitno nima dolgoročnih ciljev in ker zanj niso na prvem mestu razvoj, kvaliteta in napredek, temveč trdnost njegovega položaja in stroški. Zaposlovalci bi morali biti karizmatični posamezniki, ki so se v želji in nenehnem prizadevanju po rasti in razvoju podjetja pripravljeni konstantno učiti in izpopolnjevati, tudi od svojih zaposlenih, saj so prav slednji tisti, ki k podjetju največ doprinesejo, ki ustvarjajo zanesljiv in strokoven kolektiv in poosebljajo vizije in cilje podjetja. Žal mi je, da so tovrstni posamezniki, podjetniki in direktorji v Sloveniji še vedno v manjšini in da se večina ljudi na teh položajih ne zaveda, da ambiciozen posameznik pomeni ambiciozno prihodnost za podjetje in da lahko le tisti, ki želi svoje znanje koristno vnovčiti, koristno vpliva tudi na podjetje. Zaposlovalec, ki v izkušenem, strokovno podkovanem in ambicioznem kandidatu vidi konkurenco, ni zrel in primeren za položaj, ki ga zaseda in vsekakor ni dorasel odgovornostim in odločitvam, ki jih sprejema; namesto da bi prednosti takšnega kandidata izkoristil, ga že na začetku izloči in s tem zapre vsa vrata, ki bi jih morda lahko odprl. Nikoli ne moreš človeka presoditi že po njegovih izkušnjah in znanju, za to, da ugotoviš, kakšni so cilji posameznika, kako zelo je ambiciozen, ga moraš osebno spoznati in šele nato lahko sodiš ali bi se skladal s kolektivom in delovno klimo v podjetju; žal pa v večini primerov pri nas do tega sploh ne pride; ker so kandidati izbrani že vnaprej, ker so razpisi in izbirni postopki fiktivni, ker so delavci premalo cenjeni in ker izobraženi ljudje predstavljajo za podjetje (prevelik) strošek namesto investicijo.
Delavci smo investicija; primarna in najpomebnejša, tista v katero je potrebno nenehno vlagati in jo motivirati, ki se najbolj obrestuje in izkazuje resnično podobo podjetja. `Đabe` so vsa službena vozila, draga tehnologija in ogromne številke prometa in dobička, če so delavci nesrečni in premalo cenjeni. Želim si delati, želim biti del uspešne in ambiciozne poslovne zgodbe, želim biti del kolektiva, ki ve kaj počne in zakaj počne, želim se učiti in rasti, nenehno, iz dneva v dan, ni mi težko delati in vse počnem s srcem in ogromnim zagonom, motivirano in energično in prav zato podjetje, ki tega ne ceni, ni zame; ne more biti. V podjetju, kjer so številke, denar in zunanja podoba pred delavci in njihovim znanjem, kjer ni ambicij in vizije, ni prostora za ljudi, ki želimo s svojim znanjem in izkušnjami ustvarjati dobre zgodbe, ki želimo biti učenci in učitelji hkrati, ki želimo trdo delati in biti za to nagrajeni. Kdor ne zna sprejeti kritike, ne more biti kritik in kdor ne zna delati, ne more ocenjevati dela drugega.
Najprej se šolamo, potem pa tega nihče ne ceni in ne moremo dobiti svojemu znanju in izkušnjam primernega delovnega mesta. Žalostno je tole. Zelo žalostno.
